Sploh je nenavadno dejstvo, da Novakovi protagonisti veliko molčijo, niso torej pretirano nagnjeni h komunikaciji z okolico, četudi v nekaterih dialogih vidimo, da se avtor dobro znajde tudi v bolj klepetavih proznih situacijah. No, tovrstna odločitev, če naj bi avtor spoštoval svojega bralca, je od Novaka vsekakor terjala nekaj dodatnega truda: ustvariti je namreč moral junake, ki bi bili sami po sebi dovolj čudaški, da bi postala njihova navadnost že skoraj vrlina – in največkrat mu je uspelo. Vsakega od njih je poskušal vreči iz cone udobja do točke, ki za okolico ne pomeni nič, za pripoved, junaka in bralca pa vse.
Največ pozornosti pripada v takih okoliščinah seveda slogu pisave, ki ga je pisatelj izbral, da bi pridobil bralca na stran svojih junakov. Nekateri scenaristični opisi v Podnebnih spremembah uvodoma motijo dogajanje, a postopoma prevzamejo vlogo inovativne dobrodošlice v posamezne zgodbe. Tudi nekaj pretiravanja z baročno obloženimi povedmi z mnogimi podpičji zbuja nekaj utemeljenih bralskih dvomov, ki pa niso nepremostljivi. Novakov prozni prvenec tako kaže svojevrstno literarno zrelost, ki bo še vznemirjala, a prihodnjič, upajmo, nekoliko manj pod pretvezo »nedoumljivega«.
