Takoj pride na misel TEŠ 6. Povsod se odvija zelo podoben proces, le velesile so druge. Šrilančani so po svoje srečneži, ker lahko identificirajo nasprotnika in vedo, s kom se pogajajo. Pri nas je »nasprotnikov«, če uporabim to dikcijo, kar nekaj, tudi naša lastna naddržava, in vsi imajo kakšne oblastne ali ekonomske instrumente v naši državici. Pogosto se pogajamo sami s seboj v različnih vlogah in z razcepljenimi interesi. V Grčiji je stiska dovolj velika, da so ljudje enotnejši in imajo jasnejšo predstavo, da se upirajo velesili. V boju proti hegemoniji, tajnim sporazumom ipd. ne gre brez notranje enotnosti. Zato ni presenetljivo, da je levičarska zmagovalka grških volitev Siriza sklenila koalicijo z nacionalistično stranko Neodvisni Grki. Nacionalizem je oblika enotnosti. To lahko vidimo po vsem svetu.
V naših krajih ima nacionalizem, ki se je v Evropi razvil na prelomu 19. stoletja, različne konotacije. S pomladjo narodov (1848) se je začel proces, ki je zrahljal imperij. To je bilo v interesu nacionalnih elit, ki so bile že zapletene v svoje (dokaj krvave) notranje boje. Po prvi svetovni vojni, ki je dokončno razsula imperij, je nastala prva slovenska državna tvorba; dotlej smo bili provinca. Tedaj je imel državotvorno vlogo. Povezujemo pa ga tudi z rasizmom, misticizmom (blodnje o izviru naroda) in seveda drugo svetovno vojno. V tem času so nacionalistični ekspanzionizem vodili anahronistični imperialni resentimenti, pozneje pa je dobil bolj pretanjene oblike in razvil nekaj, čemur bi lahko rekli izkoriščanje države po državi. Danes malokdo dvomi, da je EU platforma nemške hegemonije. Ekspanzionizem se dogaja po ovinku.
Nacionalizem je izrecno obrambna ideologija. Brani meje, brani pred tujci, brani »način življenja«. Ob vseh absurdnih in nečloveških podaljških, ki jih opazimo v njegovi zgodovini, ostaja njegova temeljna funkcija, da brani meje. In prav to je spet v igri. V današnjih razmerah je postala pomembna obramba pred nadnacionalnimi korporacijami, ki prodirajo v ekonomijo in politiko nacionalnih držav. Meje so postale negotove, ne le politično-geografske, še bolj tiste, ki zares določajo suverenost, kakor so finančni red, notranja in zunanja politika, pravica, da se izločimo (urejeno, kakopak) iz mednarodnih procesov, ki nam ne ustrezajo, itn. Prava obrambna gesta je tisto, kar je napravila islandska (konservativna) oblast: ukrepati radikalno v korist državljanov in državljank in v škodo mednarodnih bank. To je akt resnične nacionalne (državne) suverenosti. Seveda nismo vsi v položaju, da bi lahko napravili kaj takega, toda enotnost dela čudeže.
Mogoče bi bilo temu natančneje kot nacionalizem reči »državljanizem«, a v nacionalni državi je to v vseh praktičnih pogledih eno in isto. Tudi beseda »nacionalen« se danes v politični govorici navezuje na državo, ne narod. Vendar evropski nacionalizem ne obstaja (mogoče v sledovih, podobno kot jugoslovanski), obstaja pa mednarodno povezovanje nacionalističnih politik. Težava z nacionalizmom je v njegovih protislovjih. Nemčija je zgled postnacionalizma ali nacionalizma, ki se je odrekel svojim izvirom in klasičnim metodam, ne pa tudi nacionalnodržavnim interesom. Uresničuje jih v nadnacionalni tvorbi, ki jim služi že od začetka. Obrambno retoriko je po padcu najskrajnejšega nacionalističnega režima v evropski zgodovini zamenjala »retorika« finančnih mehanizmov.
Običajni – recimo mu »mali« – nacionalizem pa je v prvi vrsti prav (ali »zgolj«) retorika, ki pogosto niti ne skriva plenilskih interesov. Mali nacionalizem, značilen zlasti za desnico, ne opravlja funkcije, ki smo mu jo pripisali (obrambo meja), temveč narobe, podira meje (tudi moralne), da bi se polastil predvidenega plena. Nič boljši ni »levi« nacionalizem (ali patriotizem, kakor radi rečejo), ki ga opazimo pri nekaterih zamejcih. Kako se na primer pritožba Borisa Pahorja, da so v piranski občini izvolili temnopoltega »tujca« za župana, razlikuje od običajne ksenofobije, med vrsticami tudi rasizma (barva kože kot znak »tujosti«)? Kot da bi bilo to, od kod kdo na kakšnem položaju izvira, pomembnejše od tega, kaj tam dela. Kot da nismo »tujci« tako ali drugače prav vsi (mogoče z izjemo človeške ribice).
Brez državljanske enotnosti ni upanja, da bi se uprli mednarodnim trendom in pritiskom. Vprašanje pa je, ali je kaj upanja za enotnost, ki bi presegla perspektivo malega nacionalizma. To bi pomenilo stopnjo odgovornosti navznoter, do lastne javnosti, ki pri naših oblasteh ni v navadi.
Toda opaziti moram tudi svoja protislovja. Vidim potencialno vlogo nacionalizma, rad bi pa določal, kakšen naj bo. To ne bo šlo; prej bo nacionalizem določil mene. Poleg tega sem rekel, da je mali nacionalizem v prvi vrsti retorika. Kako naj bi zdaj retoriko »avtonomije« zamenjale prakse avtonomije? Najbrž nacionalizem sploh ni pravi odgovor. Enotnost pa brez dvoma je, in to prav enotnost znotraj državnih meja.
