Kdor ne spoštuje preteklosti in resnice, ni vreden prihodnosti in poštene obravnave. Preteklost in resnica gresta z roko v roki kot levo in desno, zgoraj in spodaj. In na preteklost ne smemo nikoli gledati s posmehom ali aroganco. Kajti naši predniki so bili za tisti čas prav tako napredni, kot mislimo, da smo mi napredni danes.
Tehnična kultura na Slovenskem je kljub majhnemu »bazenu« ljudi, iz katerega še danes črpamo vrhunske strokovnjake, visoko razvita, čeravno smo bili vedno nekakšen privesek večjih narodov. To je pač posledica naše dediščine in standarda v preteklih desetletjih, ko so pri nas med avtomobili prevladovali golfi, štirice, petice in zastave. Seveda tudi ta vozila na svoj način odražajo duh časa v naših krajih, a brez potenciala, da bi kdaj postala res iskana. V Sloveniji je tako danes okoli 4000 organiziranih članov, ki skrbijo za starodobna vozila. »V zvezi SVS je trenutno včlanjenih 46 društev, poleg članov so še podporni člani in ljubitelji, ki niso vedno včlanjeni. Članstvo v društvu prinese druženje z enako mislečimi zanesenjaki avto-moto tehnike, izmenjavo strokovnih znanj, sodelovanje pri iskanju obrtnikov in nadomestnih delov, skupne izlete na sejme v domovini in tujini, sodelovanje na prireditvah za starodobna vozila, skupna potovanja s starodobniki in še kaj. Zveza SVS izdaja izkaznice in mnenja o skladnosti za starodobna vozila. Praktično to pomeni denarne ugodnosti pri obveznem zavarovanju in letni cestnini,« pravi Janez Uratnik, predsednik Zveze SVS, ki je ena od dveh slovenskih zvez, poleg Slovenske veteranske avto moto zveze (SVAMZ), ki v Sloveniji podeljujeta certifikate starodobnim vozilom.
Staro mora biti 30 let
Zakon o motornih vozilih v svojem 25. členu pravi, da je starodobnik vozilo, ki je bilo izdelano pred 30 ali več leti, ohranjeno in tehnično vzdrževano tako, da je skladno z originalno konstrukcijsko sestavo in obliko in se zaradi svojega zgodovinskega in tehničnega pomena ne uporablja za vsakodnevne prevoze. »Slovenska zakonodaja ne pozna pojma 'youngtimer', kot ga poznajo v večini evropskih držav. V teh primerih gre sicer za vozilo, ki je staro od 20 do 30 let, tehnično pa tako zanimivo in redko, da ga je treba ohraniti tudi v prihodnosti. V Sloveniji ta status delno priznavajo nekatere zavarovalnice in lastnikom teh vozil nudijo posebne ugodnosti ali popuste, pri eni od slovenskih večjih zavarovalnic taka vozila obravnavajo individualno prek prevzema rizika. Pri nas se ta pojem še razvija in bo verjetno preteklo še kar nekaj časa, da bomo imeli sistem kakor v tujini, kjer so takšna vozila enakovredna pravim starodobnikom,« nam je povedala Nataša G. Jerina, vodja pravne službe Slovenske veteranske avto moto zveze SVAMZ.
Imeti starodobnik, skrbeti zanj, ga obnoviti, pripraviti do stopnje, ko ga je mogoče registrirati in se z njim voziti v vsakdanjem prometu ali pa ga le kazati tistim, ki to znajo ceniti, je nekaj posebnega. Je konjiček, a za nekatere tudi naložba v prihodnost. Tako meni Roman Dečman iz Poljčan, ponosni lastnik številnih zanimivih starodobnikov, med katerimi je na primer tudi Fordov dostavnik A iz leta 1931: »Zame je starodobnik naložba za pokoj, če se izrazim malce drugače. Imam kar nekaj vozil letnikov 1923, 1929, 1931, 1932 in povojne modele. Za zbiranje me je posredno navdušil oče, ki je tudi že imel nekaj zanimivih starejših avtomobilov. Ti avtomobili so mi v veselje, skušam pa z njimi tudi kaj pridobiti. Štiri vozila imam registrirana, eno uporabljam in dajem v najem za reklamne namene. Prodajam pa jih še ne – dokler se bom lahko preživljal s svojim delom, bo tako ostalo, kasneje pa, ko se bo kaj spremenilo, bom verjetno šel tudi v prodajo.« Ob tem dodaja, da za vsa vozila skrbi sam, kot človek stroke, po poklicu je ključavničar, pa tudi hitro prepozna, ali je kakšen nadomestni del originalen ali ne.
Največ dela lastniki opravijo sami
Koliko je torej vseh teh vozil v Sloveniji in kakšne cene dosegajo? Številke je dokaj težko dobiti, strokovnjaki ocenjujejo, da jih je pri nas okoli 10.000. »V zvezi SVS ocenjujemo, da od teh 10.000 vozil vsaj polovica ni registriranih in jih imajo člani doma. Uradni muzej starodobnih vozil je pri nas TMS v Bistri. Društvo v Slovenski Bistrici ima lepo urejene društvene prostore, ki so odprti za javnost in kjer je mogoče videti zanimivo zbirko starodobnikov in drugih starin članov društva. Domačih muzejskih zbirk je kar nekaj, samo v Prlekiji na primer 14, najlepše pa so ta vozila vidna na raznih prireditvah, ki jih organizirajo društva v Zvezi SVS, samo letos jih bo preko 60,« pravi Uratnik.
Med najstarejšimi starodobnimi vozili pri nas tako najdemo originalni puch iz leta 1906, ki je shranjen v Muzeju motociklov Grom na Vranskem, ali motorno kolo Laurin & Klement iz leta 1903, tudi v originalnem stanju, prav tako v privatni lasti. Najstarejši avtomobil v Sloveniji je verjetno del zbirke TMS, dvosedežni piccolo iz obdobja 1906–1911. »Glede cen težko povemo zelo natančno, a pri nas imamo kar nekaj starodobnih vozil, ki presegajo ceno 80.000 evrov. Visoko ceno dosegajo zato, ker so redka in jih že v času proizvodnje niso izdelovali serijsko, na ceno sicer vplivata tudi poreklo in način, na katerega je vozilo obnovljeno. Povprečna nakupna cena starodobnega vozila v Sloveniji je nekje okoli 10.000 evrov,« pa pravi Nataša G. Jerina.
Sicer je v Sloveniji precej pestra paleta najrazličnejših znamk vozil, prevladujejo pa vozila, ki so bila nekoč na našem trgu oziroma v nekdanji Jugoslaviji lažje dosegljiva. To so fički, mercedesi 190 in 200 (v dizelski in bencinski različici), hrošči, golfi, fiati, vespe, dvotaktni Tomosovi mopedi in spački. »Lepih in dobro ohranjenih katrc, stoenk in yugov, ki jih je bilo nekoč zelo veliko, danes praktično ni in so že prava redkost. V zadnjih letih je veliko vozil prišlo iz tujine, sploh Amerike, kjer so cene zaradi ekonomske krize drastično padle,« še dodaja Jerina. Pravih profesionalnih restavratorjev starodobnikov, ki bi se ukvarjali le s tem, v Sloveniji še ni, je pa že kar nekaj kleparjev, ličarjev, mehanikov ali drugih posameznikov, ki prevzamejo celovito obnovo vozila. Zato največ dela lastniki seveda še vedno opravijo sami s pomočjo znancev in prijateljev ter različnih obrtnikov.
Za vsakim se skriva zgodba
A starodobniki so nekaj, kar ima svojo dušo, številne tehnične rešitve izvirajo iz dobe začetkov motorizacije in se v sodobnih vozilih uporabljajo še danes, seveda so pri tem svoje naredili novi materiali in elektronika. »Motorno vozilo je spremenilo zgodovino: začetek njegove uporabe pomeni ne samo hitrejše premikanje in prevažanje ljudi ter tovora, ampak tudi razvoj novih panog industrije. A vozilo kot del kulturne dediščine obsega veliko več, za vsakim se namreč skriva kompleksnejša zgodba tako o nastanku vozila kot tudi njegovem lastniku. Vse to je dokumentirano z različnimi skicami, dokumenti, fotografijami, katalogi, predmeti in je prav tako pomembno kot vozilo samo, vse skupaj pa deluje kot neločljiva celota. Vsi ti dokumenti so kot podstrešje, ki ga ne smemo očistiti, sicer bi izbrisali sam zapuščinski inventar, vezan na določeno vozilo, in s tem bistveni del zgodovine vozila. Samo celota, zbrana v primerno sintezo, lahko poda jasno sliko in poda odgovore na vprašanja, kako in kje je vozilo nastalo, kdo je bil lastnik, zakaj je vredno, da se ohrani za bodoče generacije. Gre za vprašanja, ki utemeljujejo pojem, zakaj je starodobno vozilo del premične tehnične dediščine,« še pravi Nataša G. Jerina.
