Z današnjega vidika se sicer zdi, da takrat knjigi še ni šlo slabo, a morda so na Unescu vedeli več, kajti kakor hitro nekaj ali nekdo dobi svoj dan, že vemo, da zadevi trda prede. Knjigo sta odtlej v kot nagnali vsaj dve stvari: računalnik in ekonomska kriza.
Prvi jo je rinil z njenega stola z debelo lažjo, da jo lahko povsem nadomesti, da bodo prek njega vsebine zastonj, da bodo demokratično dostopne po vsem svetu, da ne bo treba več podirati dreves in bla, bla, bla… Verjeli so mu predvsem tisti, ki knjig niso nikoli prav dobro razumeli, oni, ki jih niso imeli, in tretji, ki imajo radi igračke – ne otroci, ti so prišli na vrsto pozneje, najprej je očaral odrasle (moške), ki so iz kupa vezja naredili novo božanstvo in nov statusni simbol (kot nekoč ura, pa avtomobil, televizor…) ter mu pripisali odrešujočo moč. Danes je jasno, da prinaša veliko dobrega, a ravno toliko slabega, od nadzora do onesnaženja in odvisnosti, odrešuje pa nedvomno le investitorje v vso digitaliko.
Katastrofične napovedi o skorajšnji smrti knjige se niso uresničile, svet še premore dovolj bralcev, ki se nam je kaj hitro posvetilo, da branje na različnih nosilcih ni isto branje. Naše subjektivne in intuitivne ugotovitve, da težjih vsebin ni pametno brati na računalnikih, potrjuje tudi vse več raziskav, ki dokazujejo, da imajo tako otroci kot odrasli večje težave z razumevanjem, pomnjenjem in kronologijo dogodkov zahtevnejših literarnih besedil, ki jih berejo na digitalnih nosilcih, kot oni, ki tiščijo nos v knjigo. Ta je, kot pravi norveška raziskovalka Anna Mangen, z vsemi svojimi fizičnimi lastnostmi, videzom, obliko, vonjem, kakovostjo papirja očitno naš zunanji spomin, predmet, ki nam asociira vsebino. Računalnik je zaboj vsega, od igric in pošte do pornografskih filmov, zato pogled nanj v spomin ne prikliče ničesar specifičnega. Upadanje bralnih zmožnosti v državah z najbolj digitaliziranim šolstvom, kot so skandinavske, zato že resno skrbi tudi odločevalce.
No, založniki so zaskrbljeni, tako naši kot tisti drugod. Prodaja tiskanih knjig upada, pravijo. (O tiskanem »poflu«, od kuharic do nasvetov za večno življenje, ki jim prinaša lepe dobičke, ne govorijo). Prodajne poti so drage, od rabatov knjigarn do pogosto zelo spornega nadlegovanja upokojencev po stacionarnem telefonu ali pri vratih. Tudi nad ceno stojnic, ki so te dni stale v središču Ljubljane, tarnajo, češ da jih stanejo več, kot zaslužijo s prodajo. In res jih je bilo letos še manj kot lani. Knjiga žal ni pivo in klobasa, za kar nikomur ni škoda denarja, niti ko mu trebuh potrga že vse gumbe na srajci. Štiristo dogodkov ob dnevu knjige po vsej Sloveniji ima tako morda več simbolnega in družabnostnega kot komercialnega učinka, v Ljubljani je za prodajo tako in tako primernejši novembrski knjižni sejem v Cankarjevem domu. In vendar in vsemu navkljub: dobra knjiga je čudež, je okno, je zdravilo, eliksir za možgane in brca v leno rit. Tega ne smemo nikoli pozabiti.
