Videl sem tudi, kako Janez Podobnik doma na kavču nenadoma veselo poskoči, kakor bi pravkar izvedel, da je srečni izžrebanec nagradne križanke v Nedeljskem dnevniku, in se zažene proti omari, iščoč v njej svoj stari suknjič za pred kamere. Tudi njegovega brata sem videl, kako prime v roke kitaro in brenka nanjo svoj novi hit »Marjan se vrača«. Vse to sem videl, in še preden bi sploh utegnil pomisliti na morebitne ekološke posledice idiotizma hrvaške vlade, me je že imelo, da Zoranu Milanoviću in njegovim prijateljem pošljem CD s posnetki izbranih govorov Aleša Primca.
Hrvaških ambicij po uničenju Jadranskega morja sprva seveda nisem jemal resno. Hrvaški predsednik vlade mi namreč deluje kot tiste vrste moški, ki se mu zna zatakniti že pri menjavi žarnice, medtem ko se projekt obnove kopalnice pod njegovim vodstvom zatakne že v tako imenovani začetni fazi, med demokratičnim dialogom z ženo o tem, ali je obnova potrebna in zakaj ne. Zoran Milanović je pač vse preveč podoben Borutu Pahorju, da bi lahko človek verjel, da lahko resno ogrozi floro in favno severnega Sredozemlja. Me je pa zato iskreno zaskrbelo, da se bodo po njegovi zaslugi tukajšnji domoljubi čez noč preobrazili v okoljevarstvenike, oblikovali koalicijo Za brancine gre! in me prisilili poslušati domoljubne ode Toneta Kuntnerja o piranskih delfinih.
A potem je v medije prišel resen protest slovenskega Greenpeacea in njihov poziv k podpisu podpore kampanji S.O.S. za Jadran. Nikjer ni bilo nobenega Podobnika ali kakšnega drugega nabiralca političnih točk na račun dobrososedskih odnosov. Le skupinica aktivistov, ki se boji, da bi se lahko blodnje, imenovane vladni program Republike Hrvaške za izkoriščanje ogljikovodikov v Jadranu, dejansko uresničile in imele škodljive vplive na okolje. Po tem pozivu sem se, priznam, ustrašil tudi sam.
Ko sem namreč prebral, da so bile prve koncesije za raziskovanje in črpanje že podeljene v začetku januarja in da je licenco takrat dobilo pet podjetij, ki lahko raziščejo deset območij, pretežno v srednjem in južnem Jadranu, in bi jim ob komercialnem odkritju pripadala pravica črpanja zalog naslednjih trideset let, sem pozabil na jelinčiče in druge pajace in pomislil, kaj pa, če gre tokrat zares. Tišina, ki je pospremila tisto prvo, verjeli-ali-ne novico o Združenih hrvaških emiratih, je namreč namigovala na to, da še zdaleč nisem bil edini, ki Zorana Al Milanovića in njegovih sultanskih ambicij nisem jemal resno. Resno ga, kot kaže, ni jemal nihče v Sloveniji, vključno z našim ministrstvom za okolje in našim zunanjim ministrom.
A zdaj, ko so jadranske naftne ploščadi od rubrike »Verjeli ali ne« napredovale do rubrike »Zanimivosti«, in so le še korak stran od tega, da postanejo resna novica, v katero bo povrtal tudi Slavko Bobovnik, je morda skrajni čas, da zaženemo resno in predvsem glasno javno debato o prihodnosti Jadranskega morja. Ne gre namreč le za najnovejši primer kratkovidnosti neke lokalne politike, gre za dokaz, da želje po Jadranu ne bodo presahnile. Še včeraj smo namreč skakali v zrak zaradi plinskih terminalov, danes trepetamo pred naftnimi črpališči, vmes pa nas je koprski šejk strašil še z umetnimi otoki.
In vsakič znova se ista peščica ekologov in aktivistov zažene v vetrnice, večina pa nas zamahne z roko in zdolgočaseno zamenja kanal, misleč si, da se bo že kako uredilo, da bo napredek sit in narava cela, da se bodo že našle kake ptice, zaradi katerih bo Mediteran še naprej tak, kakršen je nekoč bil.
V bistvu je zanimivo to zaupanje ljudi v okoljevarstvenike, v te simpatične čudake, ki nam gredo po malem na živce s svojimi brezkončnimi negodovanji o globalnem segrevanju in uničevanju narave, hkrati pa jim mirne duše zaupamo, da se v našem imenu borijo za naše vodne vire, za naše morje in za naš planet, medtem ko se mi brezskrbno hahljamo ob novicah o tem, da Hrvaška postaja nova Norveška, in po tihem sanjarimo o tem, da bodo to isto Hrvaško, kot vsako banana republiko z naftnimi zalogami, zbombardirali in okupirali Američani. Ali vsaj izvedli manjši državni udar.
To je morda le otopelost na neprestane grožnje, ki smo jih deležni v naših medijih, morda smo se preprosto naveličali živeti v večnem strahu pred izumiranjem živalskih vrst, pandemijami in naravnimi katastrofami in se zavestno odločili biti ravnodušni do vsega, kar nam vsakodnevno preti v teh zanimivih časih. In morda je ta naša otopelost le obrambni mehanizem pred strahovi in skrbmi, morda je nujna za preživetje v svetu, v katerem ljudje umirajo le še v stotinah, a dobro bi se bilo zavedati, da je ravno otopelost lahko naš največji sovražnik in da lahko zaradi nje spregledamo tudi resnične nevarnosti, ne le odmiranje možganskih celic članov hrvaške vlade.
