»Statist mora biti vodljiv,« pravi Srečko Čoragić, agent za filmske vloge. Začel je pri nadaljevanki o Francetu Prešernu, kjer je rokoval s tablo, s katero dajejo znak za začetek snemanja, in se izkazal, ko je opazil, da je v nekem kadru steklenica kokakole. Sčasoma se je specializiral za nabor ljudi. Več tisoč jih šteje njegov arhiv: »Če na cesti naletim na zanimivega človeka, obvezno pristopim, ga fotografiram in vzamem kontakt. Lahko bi rekel, da imamo tri tipe ljudi. Tiste, ki jih zanima predvsem denar in te poprosijo, da jih skriješ nekam zadaj. Potem so tukaj tisti, ki jih zanima pojavljanje, tretji pa so tisti, ki jih zanima oboje.«

Pojavitev v filmu je za običajneža praviloma doživetje. In to kakršnakoli pojavitev. »Tudi jaz sem nastopal v Jebiga. Ko so ga snemali, sem se ravno peljal mimo s svojo štirko in nalašč navil gas. In ja, v filmu se sliši glas mojega motorja,« na primer trdi gospodič Ambro, Ljubljančan iz Trnovega. Čeprav za statiste velja pregovor, da »statist vedno ostane statist«, nekateri primeri to tezo izpodbijajo. Kot statisti so na primer začeli Silvester Stallone, Brad Pitt, Clint Eastwood, John Wayne, James Dean, Bruce Willis, Marylin Monroe. Nenazadnje je bil filmski statist tudi Fidel Castro. Leta 1946 je statiral v filmu Počitnice v Mehiki, kar pomeni, da je El Comandante sprva verjel v hollywoodski sen, a nemara uvidel, da je za prehod od statista do glavne vloge revolucija vendarle priročnejša bližnjica.

Če je statist v slovenščini pomensko bliže odrski kulisi, je v angleščini, ki zanj pozna izraz »extra«, bliže dodatkom k hrani. Kečapu k pici. Najslavnejši hollywoodski »extra« je Jesse Heiman. Kot rdečelični bajsi z očali z debelim okvirjem je polnil ozadje v več kot 70 filmih. Med drugim v Ameriški piti 2. A po trinajstih letih statiranja (začel je leta 2000) so ga leta 2013 ga potegnili v prvi plan. Za reklamo, ki se je vrtela v terminih Super Bowla, se je poljubil z lepotico Bar Refaeli. 65 ponovitev sta izvedla, da je bil režiser zadovoljen. Heiman je danes kakopak zvezda, v času, ko je bila reklama na višku, pa so se ameriške lepotice serijsko greble za to, da so se lahko z njim zalizovale v javnosti.

Preboj od statista do igralca

Preboj od statista do igralca z vlogo je težaven in dejansko uspe redkim. Anton Antolek alias Gino Mafija je začel statirati pri 12 letih, ko so v nekdanjo Konjušnico (stanovanjski kompleks v Trnovem, kjer so bili sicer posneti tudi To so gadi) prišli italijanski filmarji in pobrali tri najbolj živahne mulce iz gnezda, ki so na koncu morali moliti v neki kapelici. Vmes je statiral v niti sam ne ve koliko filmih in spotih. Začenši s produkcijami njegovega sodruga Klemen Klemna ali benda D Fact, lahko pa se pohvali tudi s statiranjem v tako mitskem projektu, kot je bil film Patriot. V kratkem filmu Dražena Štaderja Orgazmus je tudi spregovoril in nemara prvič zakorakal na področje vlog: »Po navadi so me dali v kako uniformo, policista, šoferja, vojaka, varnostnika. Dobro je poznati ljudi od prej. Ko sem prišel na snemanje Angele Vode, me je Maja Weiss prepoznala iz neke prejšnje priložnosti in me takoj določila za vojaka, ki bo streljal.«

No, Antolek, ki že na prvi pogled deluje bolj filmsko kot nemalokateri profesionalec, je pri svojih trideset in nekaj letih lani odigral doslej nemara najbolj zaznavno vlogo, in sicer v filmu Veriga mesa, grozljivki Tomaža Gorkiča. »Ne bi rekel, da imam ambicije, ampak da ambicije še iščem. To mi je kot hobi. Sprostim in napolnim se. Rad pokažem, kako bi jaz nekaj prikazal. Gre za to, da prebereš okolico in da nekaj narediš. Da se zliješ z njo, ne pa da samo greš od ene točke do druge.«

Kot pravi Čoragić, je pri statistih podobno kot pri igralcih. Zmorejo omejeno število vlog: »Nekateri malodane ne potrebujejo maske za vlogo mrtvega ali bolnega človeka. Take vrste statist je nazadnje pri Kozoletovem filmu Nočno življenje prišel na snemanje, se ulegel na bolniški voziček, vprašal, če lahko zaspi, zaspal za štiri ure, se zbudil in šel. Opravljen posel.«

Da je snemanje ekonomiziran proces, pri katerem je bistvena zanesljivost in čim manjša izguba časa, kar pa na koncu navrže, da se določeni stranski liki v filmih in reklamah ponavljajo, poudarja tudi Matjaž Jurovič, ki se z rekrutiranjem igralskih zasedb takisto ukvarja dobrih deset let. »Nemara najtežji zalogaj je bila reklama za Korejce. Problem je bil, da smo en teden iskali napačen tip ljudi, ker se naročniki niso znali uskladiti, nakar je glavni direktor dan pred veliko nočjo rekel, da mu nabor ljudi sploh ni všeč, snemanje je bilo pa pred vrati. Ker je šlo za Korejce, je bil položaj še bolj zagaten, saj nas ne ločijo najbolj. Za njih sta dva človeka z dolgimi lasmi že malodane dvojčka, zato jih je tudi težko prebrati, kaj jim je dejansko všeč. Iztekal se je čas, rešitve pa nobene. Ne veš, kaj bi. Na koncu nisem imel druge možnosti, kot da sem jim še enkrat ponudil človeka, ki so ga že zavrnili, samo na malce boljši ali pač drugačni fotografiji je bil prikazan. In začuda jim je bil nadvse všeč: 'To je ta. Tega iščemo',« navrže anekdotičen primer Jurovič.

In takoj zatem drugega, ko so na slovensko-italijanski meji snemali reklamo za pivo, v kateri je nastopil človek, oblečen v hrvaškega carinika. Mimo je pripeljal avto hrvaške registracije, iz katerega je po nekaj metrih zaviranja izstopil prestrašen hrvaški državljan in se začel opravičevati: »Izvinite, stvarno vas nisam video!« Lažni carinik si ga je privoščil, mu vzel potni list in vanj pritisnil žig. »Ko oblečeš uniformo, ta zagotovo zbudi neki delček v tebi, da koga pogledaš tako, da skloni pogled,« se na tovrstne zaplete, ki se zgodijo, kadar na filmarje naletijo civilisti, naveže Antolek. No, kot pravi Jurovič, se največ incidentov na snemanjih vendarle zgodi zato, ker civilisti nočejo upoštevati prošnje ali pač zapovedi, da v času snemanja ne smejo prečkati prizorišča. »To je najhujše, to jih najbolj razkuri, češ: 'Kaaaj! Jaz da ne smem?!' Zgodilo se je že, da se je državljan vrnil s pištolo.«

Reklama za solate za Francoze

Marko Senić je v trenutku, ko se je pojavil na dogovorjenem mestu srečanja, deloval znano. No, šele ko je povedal, da je dejansko iz Beograda in da v Ljubljani živi od leta 1991, mi ga je uspelo povezati z oglaševalsko sceno iz devetdesetih. Ki pa je razpadla. Dandanes igra manjše vloge v reklamah in statira. »Gre za preživetje in ni mi težko. Nastopil sem v približno 40 produkcijah. Pretežno reklamah. Občasno grem tudi statirat, vendar je to za študente, malo je plačano in počutiš se kot mrtva tarča. Šrot. Če dobiš kakšno vlogico, se počutiš bolje. Zgodilo se je tudi, da je bilo treba prebrati kakšen tekst. Nič večjega. Dva stavka. Večina reklam, ki sem jih snemal, je bila tujih, kjer so tudi boljši zaslužki. Mislim, da sem se doslej kar odrezal. Predvsem naredim hitro in zaradi mene se ne izgublja časa. Morda prej tudi malce povadim. V reklamah praviloma iščejo lik, ne pa tega, kako igraš. Iščejo obraz,« pove Senić, sicer gospod z absolutnim posluhom, kar pa ne more čuditi, v kolikor povemo, da je potomec gospoda, ki je v šestdesetih prepeval v Kvartetu Predraga Ivanovića, beograjski manhattan-transfer-jazz zasedbi: ta je med drugim opremljala ozadja šlagerjev, ki so v zvezdo povzdignili Đorđeta Marjanovića.

»Uf, ja, Zvižduk u osam. Spomnim se ga. Še v osnovni šoli sem bil na njegovem koncertu v Križankah. Enkrat pred letom '70 je moralo biti,« se pogovoru o Đorđetu Marjanoviću pridruži Sašo Stojilkovski, stari ljubljanski ragbijaš in športniški entuziast. Takisto izkušeni statist. Na srečanje je prišel v čepici Barcelona in brezrokavniku z napisom NK Novigrad. No, nežno zelena rutka okoli njegovega vratu je, podobno kot Markova čepica, oddajala diskretno umetniško osebnostno noto. Letnik 1949. V italijanskih kavbojkah, ki so jih snemali v Tomačevem in zavoljo katerih se podpisani lahko širokoustim tudi, da sem potomec kaskaderja, Aleksander ni igral. »Od Tomačevega sem zgolj videl ostanke. Starejši fantje iz Savskega naselja so sem tam preganjali, jaz ne, sem bil premlad. Začel sem delati v Prešernovi seriji leta 2000,« pove in izvleče seznam filmov, ki se ga je potrudil napisati. »Nočno življenje od Kozoleta je bil zadnji film. A to je kvečjemu tretjina seznama. Igral sem tudi v reklamah. Za solate, čips, avto, kruh, bombone, za spot Il Divo v Litostroju.«

Ko Sašo omeni solate, se Marko zdrzne. »Ali govoriš o solatah na hribu?« ga vpraša z vidno spremenjenim izrazom na obrazu. »Da, o njih. Uf, tisto je bilo pa na mrtvo. Groza. Reklama za solate za Francoze. Bilo je vroče poletje, oblečeni smo bili, kot da je zima, in laufati smo morali po hribu blizu Škofje Loke. Masovka za 300 ljudi. Dobili smo sicer več kot sto evrov, vendar pa tiste njive s presušeno prašno zemljo, na kateri smo uprizarjali borbe med solatami, ne bom pozabil,« je končal zgodbo o prigodi Aleksander, medtem ko se je Marko muzal. Tisti hip sta bila podobna dvema starima pešadincema, ki čutita pripadnost istemu rodu. »Konec koncev tako tudi je. Ko je na snemalnih setih čas za hrano, se precej dobro ve in vidi, kdo je kdo. In mi smo tam pač zadnja pešadija.«

Medtem ko Marko svojih nastopov ne hrani niti ne gleda, Sašo to vendarle počne. Najbliže stranski vlogi je bil v filmu Stanje šoka A. Košaka, kjer ga je v prizoru s poroko igralec nagovoril z vprašanjem, zakaj ima brke, vendar pa potem ni odgovoril on, temveč drug igralec. V najbolj imenitnem kostumu je bil v Ljubljana je ljubljena Matjaža Klopčiča: odeli so ga v prodajalca sladoleda in kostanja. »Pri Stanju šoka so nas povabili tudi na premiero. Eni te povabijo, drugi ne. Košak nas je. Plus papica in pupica. Sicer pa vsak film, v katerem nastopam, pogledam dvakrat. Prvič, da vidim, če se kje pojavim, potem pa šele film kot film. In dostikrat se zgodi, da se potem na filmu vidi samo moj komolec izza nekoga pred menoj. Komolec, za katerega samo jaz vem, da je moj.«

Išče se sublimna lepota in erotičnost

Da se boj za pozicije dogaja tudi v drugem ali tretjem planu, potrdi gospa Nevenka Pečlin. Še ena verzirana statistka slovenskega filma. »O, se je že zgodilo, da sem med plesom soplesalca blago potisnila vstran, da je bilo mene več v kadru,« pove vitalna sedemdesetletnica, ki je pri filmu začela delati potem, ko se je pred dvajsetimi leti upokojila kot bančna uslužbenka. Tudi daktilografinja. Torej oseba, ki je osnovno kariero preživela v razmerah bančniške strogosti. Po upokojitvi se je razživela. Na ALU je začela pozirati študentom, obenem pa tudi statirati v filmih. Z goloto nima težav, kar razlaga z vzgojo. »Moja mama je bila mnenja, da je treba vsako leto na morje. Začela sem v raznih kolonijah, kjer smo se pa ponoči seveda hodili kopat goli, tako da mi golota ni nikakršen tabu,« pove gospa, ki podobno kot njena kolega tudi na ulici kaže, da pripada svetu umetnosti. Ena ljubših civilnih oblačilnih kombinacij, pravi, so zelena baretka, pikčasta obleka, rumena torbica in rumene starke.

»Nikjer doslej nisem spregovorila, sem pa v novoletni oddaji Lada Bizovičarja igrala navihano babico oziroma babico, ki je bila obenem tudi novoletna jelka, prav tako pa sem štrikala pulover. Na koncu sta bila na puloverju napletena dva jelenčka, ki seksata. To je bila najbolj zapomnljiva vloga. V Eni žlahtni štoriji pa na primer nastopam zgolj na sliki, ki ves čas visi na steni: sem mama Tonka, ki je padla z lestve in vse imetje zapustila cerkvi,« pove gospa Nevenka. Kot bi dejal Jurovič: »Statist mora imeti predvsem čas, da lahko čaka. Da ne sprašuje stalno, kdaj gremo pa domov.«

Gospa Nevenka ga ima. Filmska družba ji je všeč, obenem pa zasluži nekaj dodatnega denarja, s katerim si privošči potovanja. Do sedaj je videla Indijo, Kubo, Jemen in še kaj. »Penzija je za položnice, film in reklame pa za povrh. Fino je. Nafutrajo te, pa še dobra družba so filmarji. Spoznavaš nove ljudi. Predvsem študentarijo. Našla sem se v tem. Nerada se družim s starimi ljudmi. Stalno govorijo o zdravju, jaz pa k zdravnikom sploh ne hodim, ne jemljem nobenih zdravil, spim normalno. Tudi na radiu obrnem kanal, če začnejo govoriti o zdravju. Če kje nastopim, se grem pogledat. Tako kot nedavno, ko sem si šla v Komuno pogledat film Postali bomo prvaki sveta.« Povem ji, da sem nedavno imel enak namen tudi sam, vendar pa sem tik pred zdajci ugotovil, da nimam ključavnice za kolo, kolesa pa ne gre puščati nepriklenjenega zunaj. »Ni problema. Lahko bi ga prinesli v dvorano. Trije smo bili v njej,« je odgovorila smiselno.

Če je Čoragić specialist za nabor eksotov, ljudi drugačnih ras in barv, in obenem dela pretežno za filme, Jurovič s svojim naborom, očesom in občutkom pretežno oskrbuje reklamarje. Slednji so tudi glavni naročniki Ivone Ljubičić, prav tako iskalke obrazov ter likov s 17-letnimi izkušnjami. Dela predvsem s tujimi naročniki, ki zaradi cenejše delovne sile snemajo pri nas, vendar pa mora prav po statiste nemalokrat onkraj slovenskih meja, saj vseh želenih profilov pri nas preprosto ni najti. Pritlikavega človeka, ki bi znal bruhati ogenj, obenem pa še loviti ravnotežje na vrvi, pač ne najdeš zlepa. Vendar pa iskanje eksotov in radikalno drugačnih ljudi ni nujno bolj težavna naloga kot najti »sredinsko« žensko, ki bo v reklami za prašek upodobila mlado mami. Kajti mami na reklami za prašek ali mehčalec mora oddajati tako seksapil kot materinskost, ravnovesje med enim in drugim pa je zelo občutljiva reč. Ljubičićeva pravi: »Pri teh družinskih reklamah se načeloma zahteva navadne, a vseeno perfektne ljudi. Najti to kombinacijo je težko. Monica Bellucci ni primerna za kaj takega, ker je preveč erotična. Išče se bolj sublimno lepoto in erotičnost. Žensko, s kakršno se gospodinje lahko poistovetijo. Najti takšne sredinske ljudi je skoraj tako težko kot najti primerno pritlikavo osebo. Pri nas ljudje ne stojijo kar v vrsti. Mogoče se je v zadnjem letu trend malce spremenil, ker so ljudje dobili občutek, da lahko dobro zaslužijo. Kvalitetne ljudi je treba pocukati za rokav, ker počnejo kaj drugega in niti ne razmišljajo o tem, da bi statirali ali pa igrali. Casting zato neredko opravimo v tujini, na Dunaju, v Zagrebu, Milanu, Beogradu, Budimpešti. V širši okolici, ki pa je še vedno cenovno dostopna.«

Ja, cene. Honorarji za statiranje se pri nas gibljejo od 20 do 50 evrov na dan, za manjše vloge pa od 250 in celo do 700 evrov. »Zadnjič sva se s punco poljubljala na nekem filmu, potem pa še kanček odplesala in dobila 120 evrov,« pove Jasmin, eden številnih mlajših Ljubljančanov, ki imajo vsaj enkratno izkušnjo s statiranjem. A višje cifre so nadvse redke, poleg tega pa agencije, sploh kadar gre za reklame, itak ceneni delovni sili vzamejo še določen odstotek od honorarja, ki so jim ga sicer namenili tujci. Precej tipično domačijsko torej. Nekako podobno gradbincem, ki delavcem niso izplačevali polnih plač, ker so jim odbijali stroške nastanitve v sobah, ki so jim jih itak sami oddajali.

Statist ostane statist. Sploh je, zdi se, temu tako pri nas, v deželi poceni produkcijskih stroškov in poceni statistov. Ljudi, ki se lahko pohvalijo celo z mednarodno kariero v reklamah, ki jih sicer pri nas ne vidimo, tam, kjer jih gledajo, pa jih gledalci ne morejo srečati na ulici. Uživanje v slavi jim je tako v naprej onemogočeno. Lahko zgolj pripovedujejo zgodbe o tem, kje vse so nastopili, podobno kot mornarji s čezoceank pripovedujejo o pristaniščih, v katerih so se ustavili. Eden takšnih je bil tudi gospod Čazo, nedavno preminuli ljubljanski Rom. V enem zadnjih nastopov je v neki francoski reklami odigral Mehičana. V Ljubljani je v centru mesta prodajal balone.