V zgodovini še zdaleč ni bil edini državnik, ki se je želel preizkusiti v umetnosti. Mao Zedong je pisal poezijo, Adolf Hitler je še pred politično kariero slikal, kasneje pa seveda napisal Mein Kampf. Slikal je tudi Winston Churchill, ki se je svojega hobija lotil izjemno resno in je svoje vtise o tem zbral v knjigi. Od sodobnejših politikov ne smemo izpustiti Georga Busha mlajšega, ki se je po končanem predsedovanju posvetil slikanju svojega psa, sebe v banji in politikov, s katerimi je v prejšnjih letih sodeloval. Trenutni albanski premier Edi Rama, po izobrazbi slikar, je razstavljal, še preden je stopil v politiko. V času, ko je bil župan Tirane, je dal z živimi barvami prepleskati blokovsko naselje. Projekt je sicer precej dvomljive narave, a zelo v duhu časa: namesto saniranja resnih težav (pomanjkanje vode in elektrike) se je lotil lepšanja fasad. Iz naših krajev velja omeniti bivšega premierja Janeza Janšo. Med drugim je izdal knjigo, ki jo literarna stroka uvršča v žanrsko, politični somišljeniki pa v zgodovinsko literaturo. Predsednik republike Borut Pahor tudi rad pleska fasade, pred nekaj dnevi se je lotil še glasbe – na javni prireditvi je sédel za bobne in spremljal popularno rock skupino. Po številu talentov se bliža prejšnjemu severnokorejskemu vladarju Kim Jong Ilu, ki je, poleg izjemnih rezultatov v športu, napisal tudi 1500 knjig in zložil šest oper (vsaj po uradnih biografijah sodeč).
Za razliko od zgoraj naštetih je Josip Broz svoj hobi razumel povsem zasebno. Fotografij, menda se jih je nabralo okoli 30.000, ni kazal v javnosti, ni se z njimi postavljal ali jih sam od sebe razkazoval. Verjetno je majhen izbor, ki ga je mogoče videti na razstavi Josip Broz Tito – foto amater, zaradi tega le zanimivejši. Že sam dogodek sproža močne, a nasprotujoče si čustvene odzive. Pod kulturnim napovednikom na spletu je mogoče prebrati komentarje »Kdo si jemlje pravico, da organizira razstavo fotografij nekdanjega komunističnega zločinca?«, a tudi »Treba bi bilo napisati kakšno pismo. Takole so ga stlačili v klet!«. Klet je Mala galerija Cankarjevega doma.
Še več vprašanj se lahko zvrsti, še preden si ogledamo prvo fotografijo: je prav prirejati razstavo »le« zato, ker gre za veliko in kontroverzno zgodovinsko osebnost? Je newyorški muzej MoMa tri fotografije uvrstil v svojo zbirko tudi le zato, ker jih je naredil Tito? Je prav razstavljati fotografije, ki jih njihov avtor ni želel kazati? Itd.
Sam sem k razstavi pristopil skozi preizpraševanje odnosa podobe in moči. Zelo zanimiva se mi je zdela že izbira hobija. Fotografija je pravzaprav, od iznajdbe aparata s filmom »v roli«, najbolj demokratičen medij za izdelovanje podob. Pred tem je bilo potrebno imeti slikarski talent ali veliko denarja za naročilo slikanega ali fotografskega portreta. Je bil razlog, da si je »dosmrtni predsednik« Jugoslavije izbral demokratičen, »ljudski« medij, prav ta, da bi se kot »prvi med enakimi« tudi sam počutil bolj »ljudsko«?
Tudi po estetiki niso fotografije prav nič elitistične. Fotografijo kužkov na plavalni blazini bi lahko naredil kdorkoli in takšnih podob je dandanes na družabnih omrežjih neskončno. Res pa je, da ob vsakdanji fotografiji hišnih ljubljenčkov običajno ne bi slišal komentarja, kot sem ga na razstavi: »Veste, menda mu je pudlja podaril ameriški predsednik … ne vem, ali Nixon ali Kennedy.«
Po drugi strani pa je seveda bil Titov pogled vse prej kot ljudski. Za boljše razumevanje si bom izposodil eno najslavnejših slik zahodnega slikarstva – »Dvorne gospodične« Diega Velazqueza (Les Meninas, 1656). Če zelo poenostavim: na sliki se je Velasquez upodobil v isti sobi, v kateri vidimo tudi kralja. S tem je slikar svoj »stan« povišal na družbeni lestvici, obenem pa je kompozicijo sestavil tako, da je to, kar vidimo, pravzaprav pogled vladarja. Ta, skupaj s slikarjem, torej dejansko »drži kompozicijo skupaj«. V primeru Titovih fotografij gre za pogled iste osebe. Fotograf in vladar sta v tem primeru eno. In ob ciklu Od Vardarja do Triglava sem se vprašal, ali ni bila prav v tem pogledu moč, ki je »držala skupaj« to veliko »kompozicijo«, pravzaprav državo, ki se ji je reklo Jugoslavija. Da torej za razliko od Nerona ni bil sam kriv za požig, ampak »le« za to, da je njegov »pogled« ugasnil.
Da ta »pogled« večkrat ni dopuščal drugačnih pogledov, seveda ni treba posebej omenjati, a tovrstni Titov »pogled« je tista točka, ki te fotografije zares loči od vseh ostalih amaterskih fotografij.
Polemičnost je dobra lastnost vsake razstave. Najbolj pa me je pravzaprav presenetilo naslednje: razstava se mi zdi vrhunska, ker daje iztočnice za mnogo interpretacij, in to kljub temu, da bi težko za katerokoli razstavljeno delo rekel, da je fotografski presežek.
