Pred nekaj leti sem v tem istem časopisu zapisal, da se mi zdi vabiti slovenske neodvisne igralce ali režiserje, da bi ustvarjali res neodvisno gledališče, kakor da bi jim človek predlagal spolni odnos s hijenami – oba predloga namreč iz njih izvabita podobno reakcijo.
Kljub temu sem v zadnjem letu začel z lastnim intenzivnim programom, da bi v tej deželici preizkusil svojo pregovorno trdoglavost. Ta program bi lahko poimenovali tudi moj smisel za avanture, katerih jadra razpira veter mojega tropskega nagnjenja k polomom baročnih razsežnosti, ali pa vsaj hvalevredni projekt počasnega samomora – kajti priznajmo: katerikoli običajni smrtnik, ki se mu mudi, se lahko vrže v Ljubljanico. Odločil sem se namreč ustvariti prostor za neodvisno gledališče v Ljubljani, oziroma bolje rečeno, odločil sem se odpreti prostor za umetnost, ne da bi ob tem za denar prosil Jankovića, ne da bi okupiral enega izmed opuščenih prostorov v centru mesta, ne da bi pri tem nadlegoval na stotine birokratov v Bruslju, ki načrtujejo sijajno prihodnost Evrope, ne da bi izpolnil na tisoče formularjev, ne da bi zbiral točke, namenjene človekoljubnim uslužbencem javne uprave, kajti pot pekla je v tem primeru tlakovana s papirji razpisov.
* * *
Potreboval sem nekaj časa, da sem prišel do zaključka, s katerim se še zdaj ne morem povsem sprijazniti: da bi lahko srečno zaživel v tej deželici, če že ne srečno, pa vsaj ne utopljen v morju frustracij, se moram absolutno odreči ideji, da bi se tudi poklicno vključil v krog tukajšnjih izbrancev. Tukaj moram živeti, tako kot se živi v predmestjih, v varovanih rezidenčnih naseljih, v neke vrste gated community. Samo v tem primeru lahko uživam v miru, ki vlada na ulicah, v ljudeh, v mestecih, v hrani in naravi. Na tak način je človek v teh krajih tudi dobro sprejet; imajo te za barvitega, zanimivega tujca, ki se je odločil naseliti na sončni strani Alp (ja, kako lepo!). Vse dokler jim končno ne priznaš, da si se odločil zaprositi za stalno bivališče.
Takrat vidiš, kako se začnejo gubati čela. In ko začneš govoriti o tem, da se želiš začeti ukvarjati z umetniško dejavnostjo in se zdi, da se ta uvršča znotraj težko probojnega umetniškega področja, popusti napetost čela in se začne zategovanje ustnic, ki se trudijo razvleči v sramežljivo začrtane posmehljive nasmeške; naenkrat začnejo šepetati o tvoji dvomljivi psihološki stabilnosti, o pomanjkanju poznavanja stvari na teh koncih, o tvojem nebrzdanem temperamentu, in nekateri med njimi, ki dobro poznajo področje, tisti, ki so si utrli pot s talentom, delom in le izjemoma s komolci, ugrizi, prilizovanjem, z zvenečimi priimki in zamolčanimi tišinami, si ne morejo kaj, da ne bi v njih vzbudil sočutja zaradi svoje naivnosti, zato od znotraj zaprejo oči in ušesa – če so dobrega srca – kajti ne želijo si biti priče tvojega grozovitega udarca ob zid. Tisti ozkosrčnejši pa našpičijo ušesa in odprejo oči ter ne zamudijo nobene podrobnosti te žalostne predstave.
* * *
Bivalna varovana naselja so čudoviti kraji za življenje in za vzgojo otrok, ki jih obkroža varno okolje. Bivalna varovana naselja beležijo trend rasti po vsem svetu. Njihov problem je po navadi v tem, da so za njihovo vzdrževanje potrebna sredstva iz krajev, kjer se zdi, da se življenje zares odvija; bivalna varovana naselja so že po definiciji od nekoga odvisna.
V varovani skupnosti, kjer živim, obstaja rezidenčna vlada, ki je razvila določene sisteme, ki omogočajo sinovom blagostanja razvijati umetniške talente v zavidljivih pogojih. Gre za sistem, ki omogoča nadziranje kritike rezidenčne vlade in supraekonomskega sistema, ki tej rezidenčni vladi omogoča vzdrževanje povsem navidezne državne ekonomije. V okviru tega sistema raste piramida regionalnih privilegirancev, ki prikriva večni boj za obstanek pod perutjo državnega proračuna. Umetniki so tako postali zapeljivci birokracije, mnogokrat pa pozabljajo na izbrano veščino dela, ki so ji posvečeni. Zdi se, da pomemben umetniški dialog ne poteka horizontalno, s stanovskimi kolegi in publiko, temveč vertikalno, s tistimi, ki z birokratskega Olimpa delijo kisik za preživetje.
Slovenija ima številne zelo dobre umetnike in ustvarjalce; odlične igralce, glasbenike, znamenite pesnike, in to v veliki meri zaradi subvencioniranega državnega izobraževanja na področju kulture; vendar se zdi, da se morajo prav vsi umetniki v neki točki podrediti strogim srajcam subvencij, kjer je tisti, ki mu ne uspe prodreti v eno izmed institucij – po možnosti v tisto, ki je na debelo podmazana s pridobljenimi javnimi sredstvi – obsojen na dvojno življenje, življenje umetnika in dvornega norčka.
Če se človek približa mladim, ki želijo prodreti v ta zaprti krog, se kaj hitro zave, da morajo znati žonglirati med razvijanjem lastnega talenta in poklicanostjo in se obenem spreobrniti v poslušne dvorjane establišmenta, če želijo postati čudežni sinovi varovane bivanjske skupnosti. Za tovrstne povzpetneže idealni kraji niso ateljeji, delavnice ali oder, temveč številne kavarne, kjer se družijo ob zvijanju cigaret in načrtovanju trojanskega konja svoje generacije, ki jim bo pomagal prebiti obrambni zid do privilegijev.
Nikakor nisem mnenja, da bi morali državne programe za podporo kulture ukiniti, vendar pa bi si želel, da bi se utrdila tudi neka tretja, srednja pot: tista, po kateri se lahko artikulirajo projekti, ki jim ni treba zadovoljevati kriterijev komisij ministrstva za kulturo kot tudi ne populističnega okusa, ki ga oblikuje današnja vzgoja z vsem dostopnimi vizualnimi mediji.
* * *
Moja osebna strategija je preprosta: ustvariti gledališki repertoar, ki neposredno nagovarja gledalca iz soseske, ne da bi moral skozi administrativni državni kulturni filter. Prepričati ustvarjalce, režiserje in igralce ter gledalce, da se umetnost in kultura lahko ustvarjata, ne da bi bila v njun proces vključena državna administracija, medtem ko skušam pokazati nekaterim mlajšim in ne več tako mladim entuziastom, da je mogoče z umetnostjo in od umetnosti živeti izven pokrova, tistega, kar je mehiški pesnik Octavio Paz imenoval Filantropski Velikan: izven okrilja države roparice, ki deluje kakor radodaren ljubimec kulture.
Sam nisem nikoli deloval pod okriljem države. V Mehiki se mi je vedno zdelo, da bi delovati z denarjem državnih subvencij na neki način pomenilo postati podpornik vlade, s stališči katere se nisem strinjal. Potem je to postala moja navada, kasneje se je ta drža spremenila v neke vrste hobi. In zdaj bi rad z njo okužil nekaj gledališčnikov v Sloveniji.
Pred mano je mnogo preprek. Največja med njimi je tukajšnje delovanje po principu socialne inercije. Kot tudi globoko ukoreninjena navada podrediti se in ostati del blagoslovljene skupine, pa čeprav pri tem vloga, ki posamezniku pripade, obsega opravljanje najnižjih, čistilnih del. Kdorkoli se približa kulturnim krogom, opazi, da tudi te sestavljajo mala združenja, male in večje mafije, ki imajo nadzor nad sredstvi, ki se delijo. Stare socialne strukture se še vedno izrabljajo za doseganje privilegiranega načina življenja. Trguje se z vplivi, v zameno se prodajajo usluge. Nenavadno je videti upravitelje institucij, ki gostijo umetniške predstave, ki vse po vrsti obsojajo izkoriščevalski značaj neoliberalnega kapitalizma, oblečene v dizajnerska oblačila znanih oblikovalcev, z najnovejšimi iphoni in luksuznimi dodatki; še več – tisti, nimajo ničesar, marginalci, v tej deželi živijo v družinskih hišah ali pa v stanovanjih, ki jim jih plačujejo starši, ter iščejo zgolj možnost, da vstopijo v piramido privilegijev. Nihče ni pripravljen odpirati novih, stranskih poti, vsi bi radi našli neposreden vhod na avtocesto.
* * *
Skozi moj studio se je zvrstilo nekaj mladih, ki so iskali načine, kako se vključiti v gledališko obrt, in si zdaj pot utirajo v New Yorku, Los Angelesu, Londonu. Odločili so se zapustiti varovano rezidenčno naselje. Beg možganov, intelektualna emigracija je skupna mnogim deželam in zdi se, da jo je Slovenija doživljala v vsej svoji zgodovini, bodisi iz ekonomskih bodisi političnih razlogov. Žalostno v tej enačbi je to, da največkrat odhajajo tisti, ki premorejo drznost, domišljijo in voljo do dela, medtem ko ostajajo največkrat le tisti, ki se odlikujejo po svoji sposobnosti infiltrirati se v okolje, ki ne nagrajuje neodvisnosti in vizije, temveč sposobnosti prijateljskega prodora v strukture oblasti. Moj vpogled v zatečeno stanje stvari je gotovo okrnjen, vendar me vedno bolj prevzema občutek, da je to, kar se dogaja v kulturnem mediju, mogoče preslikati tudi na akademski svet, v politiko in tukajšnjo ekonomijo.
Kljub vsemu v kulturnih krogih obstaja tudi nekaj tistih, ki še niso emigrirali in so ostali, da bi poskušali zgraditi Slovenijo, ki bi bila drugačna, ne da bi jo povsem spremenili. Tudi jaz ostajam; ostajam, da bi lahko videl, ali se bo to nekega dne res zgodilo; da bi videl, ali to, kar gledam okrog sebe, ni le še ena izgubljena generacija, ki živi v žalostno varovani rezidenčni skupnosti, še ena generacija Slovencev, ki se je bomo spominjali kot generacije, ki ni bila sposobna zgraditi dežele, ki bi bila resnično neodvisna, ko pa je vendarle imela vso zgodovinsko priložnost, da bi to storila.