Keith Lowe, avtor knjige Podivjana celina: Iz Londona v Barbarin rov

Kar je dano ...

»Vojna se konča osmega ali devetega maja 1945. Ampak kaj se zgodi potem? Ne morete vzeti tako velikega dogodka, kot je druga svetovna vojna s toliko vojaških dejavnosti, s toliko mrtvimi in toliko uničenja, in ga zaustaviti v enem dnevu. Stvari se ne zgodijo tako. Hotel sem raziskati, kaj se je zgodilo potem. Kako smo izšli iz te kataklizme? So kar položili orožje in se vrnili v normalno življenje? Ali so se hoteli boriti še naprej? Odkril sem, da je bilo ne samo tukaj, ampak povsod veliko neporavnanih računov. Vseeno je bilo, ali ste bili na Norveškem, na Češkoslovaškem ali v Sloveniji ali v Grčiji. Povsod so bili ljudje, ki so hoteli delo opraviti do konca. Hoteli so poravnati račune, ki jih je ustvarila druga svetovna vojna. To je moja knjiga. Govori o celotni Evropi v obdobju po koncu vojne.«

Lowe je v knjigo o Evropi zašel po naključju. Hotel je pisati o Nemčiji. Pred tem je že objavil knjigo o bombardiranju Hamburga v letalskem napadu leta 1943, ki je trajal osem dni in sedem noči. Britanski in ameriški bombniki so v operaciji Gomora zažgali zrak in ustvarili tristo metrov visok ognjen tornado, ki je s temperaturo 800 stopinj Celzija požgal 21 kvadratnih kilometrov mesta. Tako je potekala druga svetovna vojna. Ljudje so se maja veselili, ker se je ta norost končala. Veselje je bilo resnično, vojne je bilo res konec.

»Obstajala pa je še neka druga resničnost, za katero se je cel kontinent obnašal, kot da se nikoli ni zgodila,« je pripovedoval zgodovinar.

»Povsod je veliko uničenja. Cela mesta so popolnoma porušena, vasi pa požgane po vsem kontinentu. Uničenje pa ni samo fizično. Človeškost je uničena. Ubitih je bilo 40 milijonov ljudi. To je veliko družin po Evropi, ki žalujejo. Lepo je plesati po ulicah, vendar je vaš oče še vedno mrtev, vaša sestra je bila posiljena. Težko je biti srečen več kot en dan. Vojna je povzročila tudi moralno škodo. Cela ljudstva so bila predmet skrajnega nasilja. Ljudje so bili priče skrajnemu nasilju dan za danem, dan za dnem. Mesece, leta. Ko se je vojna končala, nihče ni bil več isti človek kot pred začetkom vojne. To povzroči posledice, ki trajajo leta, celo življenje. Zato, da so vojno preživeli, so se morali ljudje navaditi ropati, krasti, ubijati. Vse to so morali početi za preživetje. Ljudje so bili moralno pohabljeni, čeprav morda ob koncu vojne tega sploh niso opazili. Spremenili so se. Vsa fizična škoda, izgoni prebivalstva in moralna škoda so se mešali s srečo in kaznijo ob koncu vojne.«

Svetovna vojna ni bila ena. Bili sta dve. Uničenje v zahodni Evropi je bilo strašno. Vendar so imeli Nemci pri zasedbi svojih zahodnih sosedov še nekaj zadržkov. Ko so zasedali države vzhodne Evrope, niso imeli nobenih zavor.

»Sedel sem skupaj s Poljakom in Francozom,« je Lowe povedal eno od zgodb, ki so se mu pripetile med petletnim raziskovanjem povojnega obdobja.

»Francoz je govoril o mitu, da so bili vsi Francozi v odporniškem gibanju. Poljak pa se je delal norca iz njega. 'Vi Francozi pravite, da ste bili vsi v odporniškem gibanju, v resnici pa je polovica Francije kolaborirala z nacisti. Na Poljskem se nismo upirali.' Francoz se je strinjal. 'Seveda se niste upirali. Saj vam Nemci niso dovolili.' To je bila razlika med vzhodno in zahodno Evropo. Na zahodu so bili nacisti še kar okrutni. Niso pa bili tako strašni. Običajnim ljudem so dovolili kolaboriranje, oblasti so na neki način delovale še naprej. Ko so šli na vzhod, se je zgodba spremenila. Tam je bil popoln armagedon.«

Armagedon je eden od biblijskih izrazov za konec sveta in zadnjo sodbo. Tako so ameriški oficirji opisovali, kaj so v Evropi videli po koncu vojne. Kontinent, ki je ravnokar doživel zadnjo sodbo, njegovo celotno prebivalstvo pa je bilo poslano v pekel na zemlji.

»Ko pride do konca vojne, je reakcija proporcionalna temu, kar se je dogajalo med vojno,« je nadaljeval zgodovinar. »V Franciji je nekaj maščevanja, vendar je v primerjavi z vzhodom zelo pritajeno, v vzhodni Evropi pa je strašno.«

Tako strašno, kot je bila tam vojna strašna.

»Poljaki so po vojni takoj izgnali deset ali dvanajst milijonov Nemcev, ki so živeli na vzhodu Nemčije in na Poljskem.«

Dvanajst milijonov ljudi je dobilo pol ure, da poberejo svoje stvari in izginejo. V kolonah so korakali iz države. To je največja prisilna migracija v zgodovini. Dvanajst milijonov ljudi so Poljaki pregnali čez mejo v uničeno državo, kjer niso imeli kam iti.

»To je samo ena oblika maščevanja, ampak seznam je neskončen. Nemce so strpali v tranzitna taborišča, kjer so jih uporabljali kot suženjsko delovno silo. Ljudje, ki so vodili ta taborišča, so sami preživeli taborišča za Poljake ali Jude. Nemcem v njihovih taboriščih so odkrito povedali, da je nastopil čas maščevanja. Pretepali so jih in posiljevali, potem ko je bilo vojne že konec. Nasilje se je povsod nadaljevalo. Ko sem raziskoval to obdobje, sem imel ponoči more in bil sem depresiven.«

Šestnajst milijonov Nemcev je bilo ubitih med vojno, pol milijona pa je bilo ubitih po vojni v različnih dejanjih maščevanja.

Enako se je zgodilo povsod tam, kje so nemške čete najprej zmagovale v strašni vojni, potem pa bile prav tako strašno poražene.

»Ko so Nemci zavzeli Ukrajino, so hoteli pobiti vse Jude. Povabili so ukrajinske nacionaliste, da so se jim pridružili. Ukrajinski nacionalisti so se od nacistov naučili ubijati cele narode. Zakaj bi se ustavili pri Judih? Hoteli so imeti Ukrajino za Ukrajince. Zato so začeli preganjati Poljake, požigati njihove vasi in jih izganjati.«

Vdor Nemcev v Ukrajino je odprl nacionalno Pandorino skrinjico, ki jo je bilo težko zapreti po koncu vojne. Po vojni so problem poskušali rešiti tako, da so naroda ločili. Ukrajince so iz Poljske nasilno pregnali v Ukrajino, Poljake pa iz Ukrajine na Poljsko. To je pomenilo prisilni izgon stotine tisočev ljudi. Madžare so izgnali iz Slovaške, Italijane iz Istre, Albance iz Grčije. Po vsej Evropi so izganjali cele narode čez mejo. Med izganjanjem so umirali, ponovno so bile požgane vasi, kopala so se nova množična grobišča.

»V večini držav je hkrati potekala politična državljanska vojna med levico in desnico. Komunisti so poleg tega vodili še razredno vojno. V Jugoslaviji in Ukrajini imate ob tem še etnično dimenzijo. Hkrati tečejo vsaj štiri vojne. Če porazite Nemčijo in jo odstranite iz vojne, vojne še niste končali. V Grčiji imate državljansko vojno med komunisti in nacionalisti, v Italiji tudi. V manjši meri se tudi v Franciji zgodi isto. V Jugoslaviji pa se vse to zgodi hkrati. Vojna dobi etnične dimenzije, ki razgrejejo vsa čustva. To križajte s politično vojno in travmami, ki jih je zapustila vojaška vojna.«

Rezultat je konec sveta, ki se ga tudi kasnejše generacije spominjajo kot svojega. Ljudje se tega spomnijo, kot da bi bilo včeraj, ker je še vedno živo pred očmi in s tem živijo, kot da se je zgodilo včeraj. Zato so okrog tega čustva še vedno tako močna.

»V Estoniji so me zelo strogo vprašali, zakaj ponovno drezam v to zgodbo. Jaz v nič ne drezam. Ta zgodba je tam. In če si je ne upate pogledati, se vam bo vrnila sama od sebe, tako kot pravi Thomas Carlyle, na način, ki nikomur ne bo všeč. Vrnila se bo, vi pa ne boste imeli nobenega nadzora nad njo. Poglejmo ji v obraz in se soočimo z njo.«

... je v zemljo zakopano

Prijel sem ga za besedo in šel z njim v Barbarin rov pogledat, kakšen je bil videti konec druge svetovne vojne v Laškem pri Celju. Šli smo v družbi s slovenskim zgodovinarjem Mitjo Ferencem, ki zadnjih deset let iz kosti sestavlja novi zemljevid Slovenije. V enem tistih bizarnih trenutkov zgodovine se je to zgodilo prav v dneh, ko je rudnik iz lastnine Pivovarne Laško prešel v last družbe Heineken.

Za zgodovinarja, ki brska po arhivih, je Lowe pogumen človek. Ni trznil, ko so se odprle železne rešetke rova in je sklonjen hodil skoraj kilometer do vertikalnega jaška, v katerem je končalo dva ali tri tisoč ljudi. Zbrano je poslušal Ferenca, ki je opisoval izkopavanje, povzemal pričevanja vojakov, ki so sodelovali pri likvidacijah, in nazorno kazal, kako so bila v horizontalnem rovu trupla naložena v vrstah po osem kot polena.

Mitja Ferenc je natančen in trezen pripovedovalec, nekoliko zagrenjen, ker delo ni bilo nikoli opravljeno do konca. Povedal je, kje so bili zakopani pripadniki hrvaške ustaške vojske in kje slovenski domobranci. Lowe je poslušal in z zanimanjem kimal. Prebledel je šele, ko so se odprla težka železna vrata, za katerimi je okoli tisoč okostnjakov v plastičnih zabojčkih, za njimi pa bele vreče s ne še do konca razpadlimi trupli. Tukaj ležijo kot spomenik države, ki se ji ne sanja, kako opraviti s svojo zgodovino na inteligenten način. Zgodovinar je taval med kostmi, medtem ko je Ferenc poskušal razložiti, zakaj ležijo tam, namesto da bi jih pokopali tako, kot ljudje z mrtvimi ravnajo od takrat, ko so odkrili ogenj.

»To je del moje zgodbe o koncu vojne,« je nekoliko zbegan rekel, ko je prišel iz jame.

»Pogled na to prizorišče me pa pusti brez besed. Eno je od daleč in s časovno distanco sedemdesetih let prebirati pričevanja o teh dogodkih. Splezati po lestvi v vertikalen rudniški jašek in stopiti na tla, pod katerimi so zakopana trupla, je nepričakovan stik z resničnostjo.«

Rekel sem mu, da tam ne vidimo samo ostankov druge svetovne vojne, ampak družbo, ki ne ve, kaj naj naredi s svojo zgodovino. Vprašal sem ga, kako pogosto to lahko vidimo v Evropi. Je Evropa tudi drugod tako skrila dokaze o svoji podivjanosti?

»Ja, seveda,« se je hitro zbral. »Evropa je konec druge svetovne vojne zakopala tako globoko, kolikor je šlo. V Barbarinem rovu se samo dobesedno vidi, kako smo svojo zgodovino zakopali. Tukaj je dobesedno zakopana pod zemljo. Simbolno pa je zakopana po celem kontinentu, od nordijskih držav do Grčije. Tudi v Veliki Britaniji smo nekatere zgodbe zakopali. Nihče od nas noče globoko pogledati v te jame. Zato, ker je boleče, grdo in pogled se ustraši tega, kar vidi. Zelo lahko je obrniti glavo proč. Stojiš pred zaboji s trupli. Seveda to pogled privlači, hkrati pa bi se rad obrnil proč in zbežal. Na simbolni ravni je ves kontinent to počel. Od prizorov, ki jih je težko gledati, je obrnil pogled proč.«

Evropa je seveda vedela, kakšen je bil konec vojne. To so vedeli vojaki, ki so odpirali nova koncentracijska taborišča, generali, ki so nemške ujetnike trpali v zavezniška koncentracijska taborišča, politiki in poveljniki, ki so organizirali množične likvidacije kolaborantov. Obstajajo pisna pričevanja žrtev in skoraj nobeno pričevanje storilcev. Dokumentov ni nikjer.

»Po divjaštvu druge svetovne vojne in podivjanosti njenega konca je bilo treba ponovno vzpostaviti normalnost. Vendar je bila nova normalnost ustvarjena na način, ki ni bil zares resničen. Ne vem, če ima ta stavek smisel, ampak nič pametnejšega mi v tem trenutku ne pade na pamet,« je rekel Lowe na poti v Tezno, kjer je še eno grobišče.

»To je normalnost, kakršno si želimo, da bi bila videti, ni pa to resničnost. Resničnost je nekaj drugega. Dokler ne pogledaš na dogodke v njihovi resničnosti, ne moreš ustvariti temeljev za normalnost danes, za prihodnje življenje in za jutrišnjo normalnost. Malo sem v zadregi. Pet let sem se ukvarjal s tem, zdaj pa imam težave z izražanjem. Težko je najti besede. Če kje, si je pri teh dogodkih treba vzeti čas in zelo skrbno izbirati besede. To velja za vse, ki bi radi o tem govorili, za tiste, ki o tem morajo govoriti, in za tiste, ki o tem nočejo govoriti.«

Čez nekaj tednov bo nastopil Lowov praznik. Dan zmage. Evropski državniki ne bodo šli na veliko parado v Moskvo. Vprašal sem ga, ali to za zahod pomeni spremembo razumevanja druge svetovne vojne. Odkimal je.

»Za zahod to ne bo pomenilo velike spremembe. Vedno smo govorili, da smo mi junaki in zmagovalci druge svetovne vojne. Nikoli ni bilo zares pomembno, da je Nemce v resnici porazila Rdeča armada Sovjetske zveze. V Londonu so vedno fantazirali, da je Velika Britanija porazila Nemce, in še vedno raje verjamemo mitu kot dejstvom. Dejstvo je, da je Nemčijo porazila Rdeča armada. Tako je pač bilo. Ampak tega Britanci ne bomo nikoli priznali. Raje demoniziramo Ruse, tako kot smo jih demonizirali od konca druge svetovne vojne. V tem se nič ni spremenilo.«

Pa vendar je Evropa iz druge svetovne vojne izšla kot velik kontinent. Tam, kjer na začetku njegove knjige ni več nobene institucije, na njenem koncu začnejo razmišljati o Evropski uniji. Cena za to je bila pozaba. Pozabiti je bilo treba holokavst in vse, kar se je zgodilo po njem.

Normalno je pozabiti

»Povojne grozote je bilo treba pozabiti, da se je ponovno vzpostavila normalnost. Iz tega sveta je nastal novi svet. Druga svetovna vojna je mit, ki ohranja Evropsko unijo pri življenju. Kaj drugega sploh še imamo? Vemo, da bi se lahko vrnili še enkrat v tisti svet. Ta grožnja drži Evropo skupaj. Da se je ta tragedija nadaljevala še po koncu vojne, je zelo neprijetna resnica, če hočete ohraniti enotnost kontinenta.«

Svet si je bilo treba na novo izmisliti.

»Iz te groze smo se izkopali z ustvarjanjem mitov. Posamezni narodi so ustvarili različne mite, ki so zacelili rane druge svetovne vojne. Francozi so lahko postali junaki odporniškega gibanja, Poljaki so lahko pustili rasti svoja mučeniška čustva. Še bolj pomembno pa je, da smo ustvarili evropski mit, ki je izšel iz vojne. Druga svetovna vojna je uničila naš svet, iz konca sveta pa smo izšli z idejo, da je to priložnost za zgraditev novega sveta, v katerem bomo vsi živeli v harmoniji. Ta mit še vedno nekako živi. Mnogo ljudi ga poskuša uničiti. Meni pa je ta mit všeč. Vem, da je mit, ampak kot mit mi je všeč. Nič slabega ni na tem, da verjameš v konstruktiven mit. S tem lahko živim.«

Evropa je bila po vojni pred dilemo, ali nov svet ustvariti na mitu ali travmi. Mit je dolgo časa dobro deloval. Na travmi je težko karkoli zgraditi. Kosti je treba pokopati in o njih pisati knjige.