Že s tem, ko se je skliceval na laike, je predsednik vpregel v svoje mnenje večino državljanov. Ker pa je »slehernega državljana« še posebej omenil, je ciljal še na vse preostale: torej tiste, ki v zdravstvu delajo ali iz drugih razlogov o njem vedo nekaj več. Kamorkoli že spadam, se z njim ne strinjam.
Najprej nekaj o izbiri besed, s katerimi je opisal stanje zdravstvenega sistema: zelo zavožen. Primeri iz slovarja: zavožen študij, zavoženo podjetje, zavoženo življenje. Ne gre za posamezne napake in pomanjkljivosti, celoten zdravstveni sistem je zgrešen, nedelujoč, zanič, kaput. Ob taki izjavi bi morda zamahnili z roko, če bi prišla iz ust opozicijskega poslanca, ki kritikastrstvo in črnogledost uporablja kot delovni orodji, ampak iz ust sedanjega predsednika vlade, ki govori previdno, odmerjeno, nedoločno in dvoumno, raje premalo kot preveč, se zavoženost sliši kot obscenost iz ust matere, kot kletvica iz ust duhovnika. Da so se v trenutku, ko jih je izgovarjal, besede zazdele težke tudi njemu, bi lahko sklepali iz njegovega dodatka v oklepaju »oprostite izrazu«, ampak tak vtis je napačen: s tem ni želel omiliti svoje trditve, temveč braniti svojo siceršnjo rahločutnost, ki se ji je moral odpovedati, da bi lahko rekel bobu bob. Trenutek kasneje ga je vseeno spreletelo, da postavlja ob sramotilni steber desettisoče, ki naj bi zavozili ali ki delajo v zavoženem zdravstvenem sistemu, zato je njihovo krivdo skušal posplošiti z namigom na druge zavožene sisteme, ki jih imamo v družbi kar nekaj. S čimer je prišel z dežja pod kap. Zastavlja se namreč vprašanje, kateri so ti zavoženi družbeni sistemi – ali pa nemara celo huje: ali je sploh kak sistem, ki ni zavožen?
Zdi se, da je predsednik trditev o hudi zavoženosti zdravstva potreboval za utemeljitev, da reforma tako katastrofalnega stanja ni mogoča v letu dni. Ker zanesljivo ve, da uveljavitev obsežnejše reforme traja še mnogo dlje, največkrat več kot en mandat, je z navajanjem enega leta najverjetneje mislil na pripravo vsebine reforme. Tu pa nastane problem. Vsaka vlada mora upoštevati, da ima za to, da nekaj stori, na razpolago štiri leta ali celo manj, saj drugega mandata morda ne bo več. Zato se predlogi reform pripravijo že pred volitvami in začnejo uvajati takoj – v prvem ali najkasneje drugem letu vladanja. Sedem mesecev je ta vlada že porabila. Če bo še eno leto porabila za razmišljanje o vsebini zdravstvene reforme in sprejemanje potrebnih predpisov, se bo približala naslednjemu predvolilnemu obdobju, ko ne bo tvegala ničesar, kar bi utegnilo naleteti na neodobravanje kateregakoli dela volilnega telesa. Predvsem pa sponzorjev.
V sedanjem mandatu imamo opravka z vodilno stranko, ki pred volitvami objektivno ni mogla pripraviti predloga reform, saj je do tik pred zdajci sploh ni bilo. Pravzaprav se s svojo čistostjo, nepopisanostjo in nevednostjo celo hvali kot z oklepom, ki jo varuje pred škodljivimi vplivi prejšnjih oblasti. Tudi pri kadrovanju se obdaja z neznanimi in neizkušenimi obrazi, s čimer izvaja doslej najobsežnejšo prikrito lustracijo, saj ne izloča – tako kot prejšnje vlade – samo ideoloških nasprotnikov, temveč vse, ki so kakorkoli imeli opravka z oblastjo in vladanjem v prejšnjih mandatih. Novopečene politike je mogoče razumeti, da zaradi neznanja naročajo drage analize, ki so bile že večkrat pripravljene: saj niso oni krivi, če so bili izvoljeni prav zato, ker niso pokvarjeni s predhodnimi izkušnjami in si jih morajo šele pridobiti. Neznanje jim tudi omogoča trditve, da v preteklosti nasploh ni bilo storjeno nič in da so v vodenje prejeli zavoženo državo.
Edino, kar je sedanja zdravstvena politika doslej storila, je bilo iskanje grešnih kozlov in napoved njihovih zamenjav, pri čemer so razlogi za njihovo krivdo lahko diametralno nasprotni: en direktor je kriv, ker mu je kljub čakalnim dobam ostalo v blagajni nekaj denarja, drugi zato, ker ni zavračal bolnikov in je zato pridelal izgubo. Razumljivo je, da je pri kadrovanju neuspešna: med redkimi dobrimi kandidati, ki obenem niso kontaminirani, nihče več ne pristaja, da bo zaradi nasprotujočih si temeljnih političnih zavez in usmeritev vedno lahko razglašen za krivca – če ne sedanje, pa naslednje vlade. Ampak zdi se, da te vlade ne zanima kakovost novih kadrov: tako utegnejo biti za vodenje šolstva izbrani ljudje z glavno referenco, da so hodili v šolo, za vodenje zdravstva pa gojitelji zdravilnih rastlin.
Predsednik vlade ravna nespametno. Namesto da z izjavami o zavoženosti družbenih podsistemov plaši državljane in žali vse tiste, ki jim je v letih obstoja nove države uspelo ohraniti (navzlic slabim političnim odločitvam) razmeroma dobro delujoč zdravstveni in še kak drug sistem, namesto da se izogiba strokovnjakom, ki so v majhni državi tako in tako redki, in namesto da odmika začetek potrebnih sprememb v nejasno prihodnost, bi lahko sprejel v zakup dejstvo o omejenem znanju, izkušnjah in sposobnostih vsakokratne politične elite, zbral okrog sebe kar največ znanja in izkušenj, ki jih premore naša družba, določil ključne vrednote, cilje in prioritete ter začel ukrepati.
Reformo je mogoče prepoznati šele po njenih rezultatih.
