V mitologiji odraščanja tako ni strašnejše stvari od matematike, ni strašnejše pošasti od profesorja matematike in ni je strašnejše socialne usode, kot je usoda piflarja s petico pri matematiki. Obstaja pa tudi tisti stavek iz »Petdeset pravil, ki se jih otroci ne bodo naučili v šoli« ameriškega publicista Charlesa J. Sykesa, ki kot viralna modrost že leta kroži po spletu: »Bodite prijazni do piflarjev v razredu. Nekega dne boste delali zanje.«
Sykesovo slabo novico za mularijo, ki brezupno topo bolšči v kodirane tajne načrte nemške vojne mornarice za sedmi razred osnovne šole, je te dni potrdila ameriška agencija za zaposlovanje CareerCast. Ta že 27 let objavlja seznam najslabših in najboljših delovnih mest, ki jih rangira na podlagi prihodkov, delovnih pogojev, stopnje stresa ali dostopnosti: po njihovi tabeli za leto 2015 so kar tri od štirih najboljših, najbolj udobnih, iskanih in najbolje plačanih zaposlitev na trgu dela neposredno povezane z – matematiko.
Ta čas najbolj privlačna zaposlitev na svetu je tako poklic aktuarja, strokovnjaka, ki z uporabo matematične in statistične teorije za naročnike ocenjuje prihodnje trende in verjetnost kakih dogodkov. Tretje najboljše delovno mesto je poklic čistega matematika kot takega, četrto pa, seveda, statistika.
Eh, jebiga. Če bi CareerCastove analize obstajale v naših časih, bi svojo biografijo pisal drugače. Nikoli nisem bil tipičen piflar, prav nasprotno, toda matematika je bila moj najljubši šolski predmet – dekodiranje šifrantov nacističnih podmornic in reševanje velikanskih, zapletenih problemov z neznankami so bila zame neverjetno razburljiva potovanja. Vendar ni bilo nikogar, ki bi mi povedal, da me na tem potovanju čaka kaj boljšega od slabo plačanega in stresnega dela učitelja matematike, mitološke pošasti, ki bo prihodnjim generacijam dala otipljivo podobo za travme iz otroštva.
Ko sem se tako pred 28 leti – kot se življenje rado ponorčuje iz ljudi, zadnje leto, preden je CareerCast začel objavljati svoje sezname – tudi sam odločal o svojem poklicu in življenjski poti, sem izbral novinarstvo. Težko, da je bil za radovednega mladeniča v dramatičnih zadnjih letih komunizma kakšen poklic bolj poln izzivov in bolj romantičen od poklica novinarskega reporterja, razen če ni imel svojega benda. Z odprtimi usti smo tiste dni gledali Antonionijev film Poklic: reporter, požirali Pakulove Vse predsednikove može, Weirovo Leto nevarnega življenja, Jofféjeva Polja smrti ali Stonov Salvador in si zamišljali sebe z moleskinovim notesnikom, starim olivettijem in steklenico jacka danielsa v kakem umazanem hotelu nekje v Pički Materini, tam, od koder prihajajo največje svetovne zgodbe.
Preostanek kolumne poznate: na vrhu CareerCastovega seznama najslabših zaposlitev v letu 2015 se je kot najbolj tvegan, najbolj nestabilen, najbolj stresen, najmanj iskan in najslabše plačan znašel – seveda – poklic novinarskega reporterja.
Dolga leta je bil najslabši poklic na CareerCastovem seznamu poklic drvarja, poklic reporterja je bil šele na drugem mestu, letos pa sta si izmenjala mesti, tako da je poklic novinarskega poročevalca tudi uradno najbolj zaničevan na trgu dela. Še več, danes je ta poklic celo slabši od vojaškega, ki je na tretjem mestu, na lestvici najslabših zaposlitev pa kar tri izmed prvih šestih prihajajo iz medijev: peti najslabši je poklic fotoreporterja, šesti pa televizijskega in radijskega voditelja, in po CareerCastu je bolje biti celo jetniški paznik, taksist ali gasilec. Od danes naprej se lahko jetniški pazniki vsakič, ko se na zaporniškem dvorišču znajdejo pred štirimi mišičastimi, tetoviranimi gnuji z bejzbolskimi palicami in obžalujejo, da so se sploh javili na oglas za delo, tolažijo, da bi jim lahko šlo v življenju še slabše in bi lahko bili na primer televizijski voditelji ali fotoreporterji. Ali pa, bognedaj, novinarski poročevalci z moleskinovim notesnikom, starim IBM-ovim prenosnikom in steklenico jacka danielsa v kakem umazanem hotelu nekje v Pički Materini, tam, kamor ne zaidejo niti drvarji.
Reporterji so danes le še relikt daljne predinternetne preteklosti in nekdanjega nerazumljivega zanimanja za daljne dežele, ljudi in revolucije: nihče več jih ne potrebuje, celo sam CareerCast ne ve, ali je njihovo delo bolj negotovo, manj stabilno ali morda slabše plačano, toda tveganje in stres sta hujša kot na delovnem mestu ameriškega marinca v Kabulu. Nekoč najbolj izzivalen in najbolj romantičen poklic, kar si ga je bilo mogoče zamisliti, o katerem so snemali filme z Jackom Nicholsonom, Robertom Redfordom in Dustinom Hoffmanom, medtem ko so tipi kot Nick Nolte in Mel Gibson kariere akcijskih junakov gradili tako, da so se odločali za vloge časopisnih reporterjev v peklu Indonezije ali Nikaragve, je danes enako priljubljen in cenjen kot delo sezonskega natakarja v piceriji v Portorožu. Nihče, jebiga, ne snema angažiranih avanturističnih dram o sezonskih natakarjih v Portorožu.
Zame je prepozno – ja, potem ko sem zagazil v najslabši poklic na svetu, danes delam za piflarja z očali, ki je imel same petke pri matematiki – za vaše otroke pa še ni.
Otroci, učite se matematiko, da ne boste končali kot novinarji.
