Uroš Macerl, predsednik društva Eko krog: Zmagali smo v bitki, ne v vojni

Mislim, da gre za zmago v bitki, ne v vojni. Dokler dimnik stoji in je tam peč, je grožnja še vedno prisotna. Kadarkoli se lahko začne znova. Trenutno je naslednji datum 27. april. To je rok, do katerega mora Lafarge dopolniti vlogo, če želi s postopkom in z vso dokumentacijo zadnjih desetih let nadaljevati. Možnosti so tri. Lahko da bodo dopolnili vlogo, če sklenejo, da jim dokumentacija v spisu nekaj pomeni. Vanjo so zlili veliko denarja, tudi za znanost, ki se prostituira kapitalu: dosegli so, da je vplivno območje omejeno na ograjo cementarne, trdijo, da ima njihovo delovanje le minimalne vplive na kakovost zraka... A vse te dokumente smo strokovno sesuli. V njih smo našli ogromno zavajanj in laži. Meritve so bile opravljene v letih, ko je Lafarge obratoval manj kot petinsko, ali z aparati, ki določenih meritev sploh niso prenesli. Validiranega modela za meritve širjenja onesnažil na terenu, kot je naše, z ozkimi dolinami in vetrovi, kot jih imamo, na svetu ni. Da so lahko izračunali vplive, so hribe in doline sploščili. Ko jih je Agencija za okolje, Arso, pozvala, naj naredijo čistopis vloge, ki je trenutno popolnoma nejasna, so to zavrnili. Nepreglednost jim ustreza.

Druga možnost je, da se odločijo, da te dokumentacije ne bodo več uporabljali, vendar lahko še vedno kadarkoli oddajo novo vlogo za novo napravo. Tretja možnost je, da tudi novo vloge ne bodo oddali, ker je cementarna majhna, ne dosega okoljskih standardov, in če se začne nov postopek, bodo zahteve zdaj strožje.

Hkrati obstajajo v teh dolinah omejitve, koliko se lahko sežge, saj so posledice hitro vidne v okolju. Zato bo vedno upor. To razumejo. Vedo, da bi morali še dodatno investirati, sežig odpadkov pa počasi izgublja sijaj. Evropa je ugotovila, da mora stremeti k nični količini odpadkov, jih reciklirati in ponovno uporabiti. Nismo sproščeni, ampak previdni. Konec aprila bomo šli na Arso vpogledat v spis.

Naš boj je star in usmerjen proti tovarnam teh dolin – proti elektrarni, cementarni, kemični industriji, steklarni. Zaživel je pred nami, predvsem med kmeti, ki so bili prizadeti. Uničilo se je gozd, sadno drevje, poljščine. Nekoč je obstajala renta, ki so jo tovarne izplačevale kmetom, a z leti in z inflacijo si za ta znesek lahko kupil le še nekaj žakljev koruze na leto. Zavest o vplivu na zdravje je bila relativno nizka. Pri nas doma je iz pipe tekla strešnica, v njej so bile saje, a se je v vodo zamešalo malinovec in popilo. Sneg je bil prvi dan bel, drugi dan siv, nato črn. Ko sem smučal kot otrok, sem za sabo puščal bele črte na črni podlagi. Delali smo z maskami. Vedeli smo, da ni dobro, a časi so bili drugi, bili smo v sistemu, v katerem se nisi mogel kaj dosti pritoževati. A upor je vedno bil. Že moji stari starši so govorili o njem. Tudi v tovarnah so vedeli, da delajo škodo, a morda tedaj tehnično ni bilo mogoče delati bolje.

Razvoj pa je šel naprej, zavest ljudi o zdravju in kvaliteti življenja se je povečala. Ob vsej grozoti, ki smo jo doživljali, smo se kmetje organizirali do točke, da smo zahtevali odškodnino. Na to razsodbo sedaj spet čakamo. A to ni rešitev. Če pristaneš le na odškodnino, onesnaževanje pa se nadaljuje, je to prodajanje zdravja. Svojega in zdravja tvojih otrok. Zakonodaja pravi, da bi onesnaževalec moral plačati toliko odškodnine, da bi bila ta večja od dobička, ki ga ima s tem, ko nima čistilnih naprav. To naj bi ga stimuliralo, da bi vložil v čistilne naprave. A tega ni. Vedno pridobijo.

Leto 2002 je le dodalo piko na i. Lafarge je kupil trboveljsko cementarno, kjer je delalo 350 ljudi. Začeli so uporabljati petrolkoks in meritve so pokazale, da se je v primerjavi z letom 2002, ko so kurili še na premog, v enem letu za 256 odstotkov dvignila prisotnost benzena, za 77 odstotkov organski strupi, pretok plinov se je povečal. Tovarno so priganjali do konca, želeli iz nje iztisniti vse, kar se da. Bil je čas debelih krav, zidalo se je povsod in cement je šel za med. V zadnji razsodbi je sodišče ugotovilo, kar smo zatrjevali vseskozi: dovoljenje so imeli za delo z do 1000 tonami klinkerja na dan, a so delali tudi z 2000 tonami in več. Tovarna ni zdržala. Elektrofiltri niso zdržali. Vseskozi so se vrstili izredni dogodki. Sami so jih priznali dvesto na leto, mi smo prepričani, da jih je bilo tisoč in več. Neprestano je pokalo, se kadilo. Cela dolina je bila v plinu in dimu.

Ker so bili tesno povezani s trboveljskimi lokalnimi oblastmi. Hrbte pa so jim krili tudi državni inšpekcijski organi. A jim dobička ni bilo dovolj. Želeli so sežigati še odpadke. Minister Janez Kopač jim je leta 2004 dovolil poskusni sežig industrijskih odpadkov, ne da bi vprašal kogarkoli, ki tu živi, in ne da bi pripravili poročilo o vplivih na okolje. Kot da smo poskusni zajci. Lafarge bi sežigal leto dni, in če bi bili problemi, bi nehali, če ne, pa bi nadaljevali. Na tej točki je bilo ljudem dovolj. Spontano se je oblikovala peticija, ki so jo pripravile Ljudmila Tolar, Marjana Fabjan in Metka Medvešek. Podpisov je bilo vse več in srečali smo se na seji občinskega sveta v Zagorju, saj je tudi župan Zagorja sežiganju nasprotoval. Tam je bil tudi Boštjan Pihler, ki je nato v času, ko smo težko našli medijski prostor, znal izkoristiti internet in predstavitve, s katerimi se je naše sporočilo razširilo in dobilo odmev. Od tistega prvega srečanja naprej smo se obveščali, kaj se dogaja, in počasi je nastal krog ljudi, ki smo prepoznavali isti problem.

Nato je še termoelektrarna Trbovlje oddala vlogo za sežig komunalnih odpadkov. Svinjarijo iz 80 odstotkov Slovenije naj bi zbirali in jo vozili sežigat v Zasavje, kjer imamo že tako najslabše razmere za bivanje? Ugotovili smo, da potrebujemo formalno organizacijo, ki lahko sodeluje v pogovorih, in se odločili za društvo. Tina Mikuš, ki je delala tedaj magisterij iz naravovarstva, je predlagala Eko krog. Bila je prva predsednica društva s sedežem v Trbovljah, dokler nas niso kot nezaželene vrgli ven. Od tedaj je smo v Ravenski vasi, med Trbovljami in Zagorjem. Gre za trboveljsko društvo, četudi se želi širiti ideje, da gre za Zagorjane, ki delamo proti Trboveljčanom.

Temu, da se že tako slabo stanje še poslabša. Nismo verjeli, da je prihodnost Zasavja v umazanih tovarnah. Tega te doline ne dopuščajo. Zdravstveno stanje ljudi je že tako slabo, raziskave so govorile o ekološki katastrofi. Vse študije so zahtevale nujno takojšnjo sanacijo okolja in prekinitev z onesnaževanjem, saj narava nima več samočistilnih zmožnosti. Šlo pa se je ravno v nasprotno smer. Temu se je pridružil še zelo umazan piar tovarn, ki so zgodbo predstavljale kot čisto, pošteno, na očeh javnosti, z vsemi meritvami. Direktor Lafargea je v intervjuju obljubil, da vloge za sežig odpadkov ne bodo oddali, dokler ne bo dosežen dogovor z lokalno skupnostjo, a istočasno so vlogo že vložili. Kasneje so nam očitali, da nočemo dialoga. Leta smo bili v dialogu z njimi, in vselej so hkrati zadaj delali druge reči. Gradili so na črno. Prijavili so rekonstrukcijo kotlovnice za ogrevanje tovarne, a hoteli zgraditi sežigalnico.

Sreča. Imeli smo svoje vire. Vedno smo jih ščitili, budno pazili. Niti enega vira nismo izgubili, nikogar niso odkrili. To je zelo pomembno. Podatke potrebuješ. In povsod delajo ljudje, ki jim ni vseeno. Upor je bil v veliki meri uperjen proti temu, kako se je serviralo laži javnosti. Šele kasneje smo začeli spremljati podobne bitke v okolici drugih Lafargeevih cementarn. Navezali smo stike z okoljskimi organizacijami tam in ugotovili, da je recept povsod isti.

Da. Prideš in kupiš tovarno, kjer je okolje socialno na psu, kjer ni delovnih mest, kjer industrija propada. Tam si lahko »bog i batina«. Če delaš milijonske dobičke in nameniš sto tisoč evrov za sponzorstva, je to zate drobiž, a zadostuje, da kupiš lokalno skupnost. Sponzoriraš vrtce, organiziraš likovne natečaje, sajenja dreves. Vsak dogodek je obilno medijsko promoviran. Izdajaš lasten časopis, ki ga pošiljaš na domove vseh okoliških občin. Vedo, da jim zaradi narave njihovega dela lahko povzročajo težave zdravniki, učitelji, športna društva. To so ciljne skupine sponzorstev. Daruješ bolnišnici, predvsem otroškim in ginekološkim oddelkom. To se je delalo še pred meseci. Zraven so zapisali, da se bo z novim instrumentom pomagalo tudi mamicam, ki nasprotujejo Lafargeu. Kaj to pomeni? Da se delimo, kdo je za in kdo proti cementarni?

Da. Ko sem protestiral pri ravnateljici, je rekla, da bodo poizvedeli, kdo od otrok si tega želi in kdo ne. A otroci so že našli svojo rešitev: »Vse je v redu, bomo narisali, da se iz raufnka kadi in da umirajo drevesa.« Dejansko so se organizirali in to narisali. A ponudijo tudi dogodke ob dnevu Zemlje. Otroci bodo šli na kamnolom, vsak otrok bo posadil in posvojil drevo, Lafarge bo otrokom pokazal, kako se varuje okolje in zdravje. To bo pisalo v vseh časopisih in ni boljšega, kot da piše, da nas Lafarge uči pravega odnosa do okolja. Ni da ni.

Po drugi strani pa sežigajo svinjarijo in vedo, da bodo izpusti presegli mejne vrednosti. Zato so oddali vlogo za 25-krat višje mejne vrednosti organskih strupov, kot jih določa zakon. Država je pristala in jim odobrila 20-krat višje. Od tedaj zapišejo le še, da delujejo znotraj vseh mejnih vrednosti in izpolnjujejo vse standarde... Njihovi podatki se na prvi pogled vedno zdijo, kot da je vse lepo in prav.

Da smo bili pri tem uspešni, sem izredno vesel. Najprej, da smo razbrali resnico skozi izjemno naštudiran piar. Da smo z zdravo kmečko logiko, z jabolki in hruškami, temu kljubovali, to razkrinkali in pokazali ljudem, da je stvar umazana. Uravnoteženi mediji so pogosto problem, če to pomeni, da se da po pet minut vsaki strani. Industrija bo vedno bolje pripravljena, a kar je huje, čiste laži bodo enakovredno predstavljene ob opozorilih, da to ne drži. Na koncu se gledalcem zdi, da je resnica nekje vmes. Zmanjka pa novinarsko raziskovanje, kaj je res. Nihče ne gre do konca, nikogar ne zanima, kdo govori resnico. Ta zmanjka, saj je tema vroča en dan, nakar je to pozabljeno do naslednjega »dogodka«.

Pristopi so naštudirani tako na lokalni ravni kot na ravni državne politike, le da tam poteka vse manj transparentno. Zelo dobro vedo, koga je treba podpreti in kako se usluge vračajo. Ko je ministrstvo prevzel Franc Bogovič, so ga predstavniki Lafargea obiskali še isto popoldne.

Te ideje in spremljajoči mačizem so bili za nas prej ovira. Industrija to bolje izkoristi. Pridejo v okolje, kjer je to resnično. Če nisi umazan, prepoten in ne koplješ luknje, če nimaš kamnolomov in dimnikov, iz katerih se kadi, potem se nič ne dela. To je zapisano v te kraje. Stoletja tega in odraščanje v tem pomenijo, da smo to mi in da tako živimo. S tem se pohvalimo. Nismo mehkužni. Tu v Trbovljah na nič ne trznemo.

V Eko krogu smo morali najti način, kako razložiti ljudem, da tak razmislek nima smisla. Pripelje le do tega, da boš, kot kaže statistika, pet let prej umrl. Zaradi takšnega okolja bo zbolel tvoj otrok. Problemi bodo pri zanositvah, splavih, mrtvorojenih otrocih, z levkemijo, pljučnim in drugimi vrstami raka. Koliko stane, če zboliš za rakom? Ogromno truda je bilo treba, da se je ljudi prebudilo iz starih prepričanj, da so videli, da ima zdravje vrednost.

A Lafarge se je tudi tu ujel. S 350 delavci, ko so cementarno kupili, so bili pomembni. A začeli so z avtomatizacijo in optimizacijo, število zaposlenih je padlo na 70, 80 ljudi. S toliko delavci so hoteli obvladovati proizvodnjo. Krivdo za izgubljena delovna mesta so zvračali na nas, tudi ko so imeli milijonske letne dobičke. Ustvarili pa niso niti enega delovnega mesta. Ljudi so premestili na zunanja podjetja, na agencije za delo... In če so z danes na jutri prekinili sodelovanje in zmanjšali število delavcev, to ni več štelo, kot da so jih odpustili. Poskrbeli so, da so bile odpravnine dobre, organizirali so športne aktivnosti, družabne dogodke... Za svoje delavce so dobro skrbeli. Kazali so jim sliko, da hočemo vsi po krivici nekaj od njih, oni pa skrbijo zanje. Ljudi so vseskozi zavajali. A z jabolki in hruškami lahko dokažeš, da je resnica drugačna.

V resnici težko. A če bi doživeli dan tu, ko so normalno obratovali ali imeli izpad, bi videli, vohali ... smrdelo je, dolina je bila polna dima. Spremljaš meritve. Meritve s postaje, s katere sedem let niso hoteli dati podatkov, so v prvem tromesečju pokazale katastrofalno stanje. Potem so sklenili, da so to podatki, ki jih ni dobro dati ljudem. Ker so bile meritve njihova last, država pa ni rekla, da ta merilna naprava spada v mrežo emisijskega nadzora, je bilo to mogoče. Če bi Arso zahteval, bi bili to uradni podatki. A niso. Kajti tudi državi ni bilo v interesu imeti te podatke, saj bi potem imeli težave pred EU. Že tako so se morali zagovarjati zaradi prašnih delcev. Vsem je bilo v interesu lagati, da je problem manjši, kot je bil v resnici. A ko pridejo v vas in razlagajo, da je vse v redu, v okviru mejnih vrednosti, ljudem prekipi. Dovolj imajo.

Kajti posredno ti govorijo, da si butelj, da ne vidiš prav. Potem rečejo, da gre za druge vire, individualna kurišča in promet... Prosim? Tri hiše tu in trije, štirje avtomobili so krivi za ta smrad in slab zrak? Ko ti govorijo take neumnosti, te žalijo. Vsako minuto, spet in spet... Rečejo, veste, te merilne postaje niso kar tako, one izmerijo ves prah, tudi cvetni prah sedaj spomladi. K vragu pa cvetni prah, potem merimo tu njihov cvetni prah celo leto!

Laži je bilo ogromno, a v tej svoji logiki se zaplezajo. Kakšna logika je to, da se moramo žrtvovati? Za koga? Za čigavo dobro moram dati zdravje svojih otrok? Pogovarjal sem se z ljudmi iz Anhovega, ki pripovedujejo, da so bili tam junaki. Pri sedemdesetih stopinjah so hodili v peč delat remonte, da se peč ni ustavila. A ni nihče dočakal 53. leta. Vsi so umrli med 48. in 53. letom. Vsi vzdrževalci. Cela generacija mladih fantov, ki so se izkazovali. In ko so prišli iz peči, jih je čakal direktor z litrom vina, govoril, bravo, smo rešili fabriko, in jih tolkel po ramenih.

Ne moreš kršiti pravic ljudi v imenu ohranjanja delovnih mest. Zame so vsa delovna mesta dragocena in pomembna, a v kmetijstvu in turizmu so tudi. In nikogar ne bodo ubila zaradi uničenega zdravja.

Sam nimam dvomov. In kar govorijo ljudje, se ponavadi sesuje v prah, ko sami ali njihov bližnji zboli. Potem tečejo solze. Ker so bolečine in ker ljudje umirajo. Ko umirajo bližnji, otroci, nisi več mačist. Ne moreš biti. To, da ti je vseeno, lahko govoriš le v gostilni za šankom ali pred televizijo s čipsom v naročju. Ko se je treba upreti, ni teh nikjer. Rajši, kot da bi se uprli in se organizirali, iščejo izgovore, kdo je kriv. Delajo se, da jim je vseeno za umazanijo in škodljiv zrak. A nič ni bolj pomembno, kot da braniš svojo družino, svoje otroke, jim zagotoviš, da bodo lahko zdravi. Otroci se ne morejo zaščititi pred umazanim zrakom, in dokler se ne morejo sami upreti, je tvoja sveta dolžnost, da jih braniš. Zelo hitro se pokaže, kdo je pravi človek. Kdo si upa tvegati za tiste, ki so njegova skrb. Kdo si upa tvegati za dobro drugih. Ko vidiš, da takih ljudi ni veliko, te to potare. Hčerka mi je nekajkrat rekla, naj pazim: »Moraš se naučiti, da sprejmeš svet tak, kot je. Pokvarjen je in pokvarjenih ljudi je žal verjetno več kot dobrih. Več bo ljudi, ki ne bodo odreagirali, ko bi morali. To moraš sprejeti. A hkrati se s tem ne smeš sprijazniti. In moraš delati, da bi stvari počasi spremenil.« To sta dve odločitvi, ki ju je treba sprejeti.

Čustva moraš na neki način potisniti čim bolj na stran. Mnogi naši člani, ki so preveč čustveno vstopili v to zgodbo, so izgoreli. Nekateri so se vrnili. Ko pridejo prvi porazi in vidiš, kako umazano igrajo, je to čustveno težko sprejeti in ohraniti svojo držo. Ob tem si moraš neprestano ponavljati, da je njihov cilj, da te izčrpajo. In prav tega jim ne smeš dati. Te moči jim ne smeš priznati. Znova in znova. Tudi ko bomo izgubili, se bomo spet postavili na noge, se organizirali, našli, kje je šibka točka, in šli naprej. Energijo za to je treba zbrati spet in spet.

To je resničen problem. Vedeti moramo, da se lahko z denarjem kupi tako rekoč katerokoli inštitucijo. Merilci in nadzorniki tovarn so na trgu. Tovarna jih pokliče, izbere in na koncu jih plača. Lahko imaš sto akreditacij, a če ne boš uslužen in meritve ne bodo všeč naročniku, te naslednjič ne bo poklical. Hkrati bodo v poročilo dodali stavek, s katerim se zavarujejo, da se rezultati meritev nanašajo na pogoje, ko so bili tam in merili. A tovarna lahko prilagodi surovinsko in energijsko mešanico ter celotno obratovanje temu, da so rezultati zadovoljivi. Zakon pa nikjer ne pravi, da morajo iste pogoje dela kot med meritvami ohraniti naslednjih 8, 10 ali 20 tisoč ur delovanja, do naslednjih občasnih meritev. To je blef, za katerega država ve. Varovanja ni. Trajne meritve so druga zgodba, a če so tam problemi, so enostavno dovolili 20-krat višjo mejno vrednost. To je to.

In če okoljevarstveniki preveč problematiziramo, meritve ukinejo. Zato se skupni organski ogljik v zadnjem okoljevarstvenem poročilu ni meril. In problema ni. Pristojne inšpekcije temu prikimajo. Meritve, ki so bile na začetku na pol leta, so zakasnili na tri leta. Nihče nič reče. Kapital lahko kupi vse. Imamo znanstvenike, ki jih je naša družba izšolala, vanje vlagala, a namesto da bi družbi vračali z znanjem in poštenostjo, ljudje z doktoratom podpišejo, da špica benzena na travniku ni posledica Lafargea, ampak mojega traktorja. Ko sem povrtal vanj, je priznal, da ni čisto prepričan in da bi bilo treba še izvajati meritve. Za zjokat.

Ne. Eno je nestrokovnost. Drugo je lobiranje. Prepričan sem, da se o okoljevarstvenem dovoljenju za Lafarge ni odločalo strokovno, ampak je bil rezultat lobiranj. Državni organi na koncu iščejo zakonske luknje, da servisirajo industrijo. Arso ni inštitucija, ki ščiti okolje in ljudi. Opravljajo ravno obratno funkcijo. Naslednji problem je, da nihče za nič ne odgovarja. Vsa ta leta so njihove odločbe padale, bile so narobe vodene, narobe odločene... Niso ugotovili, da naprav, ki se jih omenja, sploh ni v tovarni. Človek, ki je to podpisal, bi moral vsaj plačo vrniti. A se ne zgodi nič.

Treba je temeljito prebrati vso dokumentacijo, preverjati, ali spoštujejo zakonodajo in postopek. Uporabljati je treba imena in priimke ljudi, ne pa dovoliti, da se skrivajo za inštitucijami. Govoriti le tisto, za kar imaš dokaze, da se lahko braniš, če vložijo tožbo. Zadeve se moraš lotiti strokovno in v Eko krogu smo imeli srečo, da so se nam pridružili vrhunski strokovnjaki, biologi, analitiki, zdravniki, matematiki, računalničarji, oblikovalci, strojniki... Pomagali so nam v društvu Focus in Pravno-informacijskem centru. Vse, kar ugotoviš, pa moraš povedati ljudem na dostopen način, da se začno teh reči zavedati.

Če izgubiš delovno mesto, je izguba tu, zdaj, problem nastopi takoj. Pri onesnaževanju pa je drugače: danes ne boli, jutri tudi ne bo in še pet let verjetno ne, a nekoč bo. Takrat bo problem velik. Industrija to izkorišča; poudarja probleme, ki so vidni in občutni – jutri ne bo služb, ne bo denarja za položnice. Onesnaževanje pa le malo smrdi. Nečemu, kar bo šele prišlo, težko damo težo in pomen. Tudi tam, kjer posledice že čutijo, o tem ponavadi molčijo. Družine, v katerih je udarila bolezen, tega ne obešajo na veliki zvon. To so intimni problemi, bolečine, ki ostajajo za zaprtimi vrati.

Sedanji trenutek je težak. Mnogi so izgubili delo, socialna situacija je slaba. Nihče ne slavi zmage. A počasi se miselnost spreminja. Tudi trboveljska občina je morda naredila prvi korak, saj je prej klečeplazila pred Lafargeem. A potrebujemo vizijo. Težko je videti cilj, sploh če je vmes veliko hribov. A če bomo čakali in ne bomo štartali, dokler ne bomo videli cilja, se ne bomo nikoli premaknili od tu. Potrebujemo smer. Ko bomo na vrhu prvega hriba, pa bomo že videli, kam in kako naprej.

Glavni problem Slovenije ni le pokvarjena država, največji razlog, zakaj smo, kjer smo, je, da nimamo aktivnih državljanov. V komunizmu smo bili navajeni, da sistem vodi vse. Nato je prišla demokracija in tisti, ki so se hitro znašli, so se postavili na pozicije, s katerih lahko izkoriščajo vse, si prilagodijo zakonodajo in gredo naprej kot bogovi, ne da bi za karkoli odgovarjali. Ljudje niso navajeni, da demokracija pomeni biti aktiven. Zato se je lahko dogajalo karkoli. Namesto da bi prišli na občinsko sejo in udarili po mizi, kaj se dogaja, so bili ljudje doma ali v gostilni. To se mora spremeniti. In spremenilo se bo, počasi. Ljudje morajo začutiti, da je ta prostor njihov in da ga lahko soustvarjajo.

V Eko krogu se nas je zbralo dovolj, ki se nismo pripravljeni podrediti, ker nekdo s silo nekaj zahteva od nas. Smo vztrajni in iznajdljivi. Zame je temelj vsega, da se borimo za bivalno okolje, ki bo za ljudi prijazno. Dolgo časa se ni nič naredilo za prehod od rudarstva. Pa bi lahko imeli urbane brazde, kjer bi vsak Trboveljčan imel svoj kos zemlje in zelenjavo. Alternativo jami in gostilni. Svež zrak, kvalitetna, zdrava in poceni lokalno pridelana hrana, športno-rekreacijski objekti, kjer se ljudje sprehodijo in družijo, kulturni dogodki... Tu mora biti lepo. Železniško postajo je treba z rednimi brezplačnimi avtobusi na plin povezati s centrom mesta. To so stvari, v katere bi morala država vlagati. Po dolini omogočiti prevoz s kolesi. Rešitve so.

A v Eko krogu zanje doslej nismo imeli časa, ker nam je ves čas vzelo to, da smo nasprotovali še dodatni degradaciji okolja. Če se to umiri, bomo lahko več energije vlagali tudi v to. V politiko zero-waste/nič odpadkov, ker je to edina možnost za te doline. In če bo bivalno okolje človeku prijazno, se bodo oblikovale tudi nove potrebe, priložnosti za delo in investicije. Nekdo, ki tu živi in mu je lepo, bo želel tu razviti svoj posel. To ne bo šlo z velikimi koraki na kratki rok. Treba pa je narediti prve korake v to smer. In bolje, da začnemo danes kot čez pet let.