Sekire očitno kar same pridejo do nas, saj se nam je v nekaj letih nabralo skoraj deset različno ohranjenih rezil različne teže in oblik. Za izdelavo toporišča smo izbrali dve – veliko nesimetrično tesarsko sekiro in lažjo 600-gramsko sekiro, že močno načeto od rje. Rezilo tesarske sekire ni simetrično in je postavljeno na skrajni levi rob ušesa, da lažje tešemo les. Toporišče sekire mora biti izdelano iz prožnega lesa, zato so orodni ročaji navadno iz bukovega ali jesenovega lesa. Prožen les zdrži udarce brez lomljenja, je pa tudi bolj prizanesljiv do uporabnikovih rok. Pri prodajalcih suhe robe in v trgovskih centrih najdemo toporišča različnih dolžin, ki so povsem primerna, a zakaj nečesa ne bi otežili, če lahko? Toporišči za prav posebni sekiri, ki bosta imeli zaradi vloženega dela prav posebno mesto pri pripravi trsk in polen, smo si izdelali kar sami.
Drugačno toporišče
Za toporišče manjše sekire smo izbrali lep kos suhega lesa pravega kostanja, tesarska sekira pa je dobila toporišče iz čisto navadnega bukovega polena, ki smo ga vzeli kar s skladovnice. Prvi korak je bil cepljenje lesa na grobo pravokotno obliko, ki smo jo obdelovali postopoma. Poiskati je bilo treba lep kos lesa brez grč, nato pa ga s sekiro grobo razcepiti in obtesati v obliko kvadra. Sekiro smo postopoma zamenjali s tanjšim vejnikom in na koncu z lupilcem za lubje, s katerim smo začeli oblikovati ovalno obliko. Že na tej točki smo na konec sekire zarisali uho, pri čemer smo bili pozorni, da bo rezilo usklajeno z osjo ročaja. Med nadaljnjo obdelavo z grobo pilo smo ustvarili tipične krivulje na ročaju. Pri izdelavi svojega toporišča se lahko veliko eksperimentira z obliko, a mora biti ročaj v vsakem primeru trden in udoben. Spodnji del, na katerem se sekiro drži, pa mora biti precej ozek (primerjajte ga s kupljenim toporiščem), saj se preširok prijem zelo hitro pokaže v bolečih dlaneh. To smo spoznali tudi sami, saj smo toporišče iz kostanja popravljali še po tem, ko smo sekiro nasadili. Grobo oblikovano toporišče se najhitreje zbrusi z brusnim papirjem v traku. Toporišče se pritrdi v primež, nato pa se z obeh strani s prečnim brušenjem oblikuje gladko površino brez nepravilnosti. Mi smo začeli z granulacijo 60 in končali z vzdolžnim brušenjem z brusnim papirjem z granulacijo 180.
Samo pravilno nasajena sekira je varna
Obliko ušesa, ki smo jo zarisali v prvi fazi obdelave lesa, smo zdaj izžagali in na koncu zbrusili na pravilno obliko. Tu je treba paziti, da ne odstranimo preveč materiala, zaradi česar bi bila sekira lahko slabo nasajena. Z nekaj potrpežljivosti in popravki se lahko doseže popoln stik med rezilom in lesom, kar je ena glavnih prednosti doma izdelanega toporišča. Na koncu se zažaga še režo za zagozdo, izdelano iz trdega lesa; najbolj primeren je hrast. Sekiro se nato nasadi počasi ter zabije leseno in na koncu še kovinsko zagozdo. Kostanjev les smo obdelali s tankim slojem lanenega olja, bukovo toporišče pa pustili takšno, kot je bilo. Toporišče se lahko tudi izrezlja, poriše, pobarva ali polakira, a je pri tem treba upoštevati, da gre za orodje. Izrezljan ročaj lahko žuli, barva se hitro poškoduje in tako obdelana površina lahko tudi drsi.
Jošt Bukovec
