Konkretizacija je ključna beseda vseh treh odločb ustavnih sodnikov, ki so včeraj soglasno, z osmimi glasovi, razveljavili obsodbe v zadevi Patria in jo vrnili na ljubljansko okrajno sodišče v ponovno sojenje in pred novega sodnika. Ustavni sodniki so si bili enotni, da so sodniki okrajnega, višjega in vrhovnega sodišča Janeza Janšo, Ivana Črnkoviča in Toneta Krkoviča obsodili kljub temu da jim sprejem oziroma dajanje obljube nagrade ni bilo konkretno dokazano.
»Potreben je zunanji izraz ravnanja storilca, ki lahko logično in izkustveno zanesljivo utemelji, da je bila izražena volja za sprejem (ali pri Črnkoviču dajanje, op. p.) obljube nagrade,« so zapisali ustavni sodniki, ki so prepričani, da je bilo trojici kršeno ustavno načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Sodba Patria je tako padla na testu vodotesnosti, kot je ustavni sodnik Ernest Petrič svaril že pred odločitvijo višjih sodnikov na drugi stopnji.
Kaznivost misli in ne zaveza molčečnosti
Če zelo grobo poenostavimo, so ustavni sodniki pogrešali konkreten dokaz, da je trojica v podkupovanje privolila (denimo pričo, zapisnik in podobno), imeli pa so zgolj posredne dokaze o srečanjih in toku posla na sporen način. »Ko se storilec sam pri sebi odloči, da bo sprejel obljubo nagrade, še ne stori kaznivega dejanja. To je logično, saj bi to pomenilo kaznivost misli, kar bi bilo nedopustno,« pišejo ustavni sodniki, ki sodiščem in tožilstvu očitajo, da so bili preveč abstraktni.
Ustavni sodniki, ki so v svojih razlagah zaradi narave svojega dela prav tako abstraktni, so morda najbolj jasni v delu, ko na konkretnem primeru opisujejo, kaj so z vidika dokazov v sodbah pogrešali: »Vrhovno sodišče je izrecno navedlo, da dejstvo sprejema obljube nagrade v času od 10. 8. do 22. 8. 2005 konkretizira opis, da je Jože Zagožen 22. 8. 2005 po navodilih pritožnika (Janeza Janše, op. p.) zahteval 30-odstotno predplačilo obljubljene provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo. S tem naj bi se sprejem obljube nagrade izrazil v zunanjem svetu. Navedeno stališče kaže, da vrhovno sodišče glede na pritožnikova navodila k terjanju predplačila obljubljene provizije sklepa, da je pritožnik sprejel obljubo nagrade. Pri tem je konkretizirano terjanje predplačila obljubljene provizije, ki naj bi ga zahteval Jože Zagožen. Z ničimer pa ni konkretizirano samo dajanje navodila za terjanje, kar se pripisuje pritožniku.«
Na prvi stopnji so razmišljali drugače. »Korupcija poteka pod površjem in na skrivaj, udeleženci pa se zaradi obojestranskih ugodnosti večinoma zavezujejo k molčečnosti. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi,« je proces v zadevi Patria pred dvema letoma komentirala sodnica Barbara Klajnšek, ki je Janšo, Črnkoviča in Krkoviča obsodila na zaporno kazen. Prvostopenjsko obsodbo je obrazložila z besedami: »Časovni okvir je s pomembnimi in ključnimi dogodki, sestanki in drugimi dejanji natančno opredeljen. Natančen kraj ni naveden, vendar to ne vpliva na končno ugotovitev in ni odločilen element za obstoj obravnavanih kaznivih dejanj. Glede načina pa iz opisa dejanj izhaja, da gre za enega izmed načinov komunikacije, bodisi na sestankih oziroma srečanjih bodisi prek elektronskih in SMS-sporočil oziroma telefonskih pogovorov.«
V kazenski spis niso pogledali
Med odločanjem so imeli sodniki na mizi sicer le obtožni predlog, sodbe, ustavne pritožbe in druga pojasnila, v kazenski spis Patrie pa za dodatno razčiščevanje okoliščin niso niti pogledali. Debel spis je ves čas sameval na ljubljanskem okrajnem sodišču. »Ustavno sodišče v tem primeru ni zaprosilo za sodni spis, ker je očitno ocenilo, da to ni potrebno. To ni nič neobičajnega. Kdaj je to potrebno, je stvar presoje sodnika poročevalca v konkretnem primeru,« nam je razložil Sebastian Nerad, generalni sekretar ustavnega sodišča.
Obramba trojice je prav tako zatrjevala še kup kršitev ustave in človekovih pravic, vendar so ustavni sodniki sklenili, da je za razveljavitev več kot dovolj že premajhna konkretizacija kaznivega dejanja. Izjemo so naredili le pri Janezu Janši, kjer so se lotili tudi njegovih očitkov o nepristranskem sojenju, pa še to le v delu, ki se je nanašal na predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo. »Gre za vrh rednega sodstva v državi, zato je zagotavljanje videza nepristranskosti njegovega sojenja posebnega pomena,« so ocenili sodniki in sklenili, da Masleša ne bi smel sedeti v senatu, ki je odločal v zadevi Patria. S tem so pritrdili očitkom Janše, kot sporen pa so ocenili Maslešev govor na dnevih slovenskega sodstva, kjer je sodstvo branil pred političnimi napadi in se dotaknil tudi sodbe Patria. Ustavni sodniki samega govora Masleši ne očitajo, vendar pa ga ocenjujejo kot »okoliščino, ki lahko vzbuja dvom o videzu nepristranskega odločanja«. Zato bi morali vrhovni sodniki, ki so na občni seji odločali o izločitvi Masleše, po njihovem mnenju glasovati drugače in predsednika vrhovnega sodišča izločiti iz odločanja o Janezu Janši.
Deisinger bi trojico oprostil
Pod pritrdilni ločeni mnenji so se podpisali Mitja Deisinger, Jadranka Sovdat in predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič. »Ob razveljavitvi sodb sem predlagal tudi oprostitev obtožbe za vse ustavne pritožnike, vendar predlog ni dobil večinske podpore,« poudarja Deisinger. Po njegovem mnenju bi moralo prvostopenjsko sodišče sedaj obtožni predlog zavreči oziroma ustavne pritožnike oprostiti. »Pri tej oceni se ne bo mogel (sodnik, op. p.) izogniti ugotovitvi, da v opisu dejanja ni konkretiziranih abstraktnih zakonskih znakov izvršitvenih dejanj ter da tudi ni navedenega časa in kraja storitev kaznivih dejanj,« je prepričan Deisinger. S tem pa njegovih predlogov, kako bi moral v tem konkretnem primeru ravnati sodnik, ni konec: ta bi moral namreč po Deisingerjevih besedah upoštevati tudi absolutni zastaralni rok, ki je v primeru Janše 10. avgust 2015.
Jadranka Sovdat in Miroslav Mozetič sta se v svojih mnenjih dotaknila tudi tožilstva. Po mnenju ustavne sodnice je povsem jasno, da mora sodišče s svojim odločanjem »sankcionirati« morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi bile povzročene z obtožnim aktom državnega tožilca. Mozetič pa posebej poudarja, »kako pomembno je, da državni tožilec v izvrševanju svoje funkcije dosledno spoštuje ustavo in zakone ter pri tem ne ravna pristransko ali arbitrarno«. »Tu imam zlasti v mislih vsebino obtožnega akta, iz katerega mora jasno izhajati, da je obtoženi obtožen ravnanj (dejanj), ki so kazniva po zakonu, in da morajo biti ta njegova ravnanja (dejanja) konkretno opisana (opredeljena),« dodaja Mozetič. Sodišče oziroma sodnik bi zato moral po njegovem mnenju že na začetku postopka presoditi, ali je državni tožilec pri oblikovanju obtožnega akta spoštoval zakonske določbe in ustavo, zlasti človekove pravice. »Prvostopenjsko sodišče je tu prvo in najbolj odgovorno, da se kazenski postopek niti ne začne, če nima pred seboj obtožnega akta, ki v celoti prestane preizkus ustavnosti in zakonitosti,« je opozoril predsednik ustavnega sodišča.
