Jazon in argonavti so v junaških bojih in s pomočjo čarovnice Medeje na obalah Črnega morja v Kolhidi – današnji Gruziji, kjer je prav tako najti naselbino Emona – pokončali zmaja, se dokopali do zlatega runa in se nato na ladji Argo morali vračati domov po drugi poti. »Alarih /.../ se je utaboril pri Emoni, mestu, ki so ga ustanovili argonavti, potem ko so se na begu pred Medejinim očetom kraljem Ajetom od Črnega morja vračali po Donavi nazaj v Grčijo. Z dobrim vetrom so prišli po reki do bližine drugega morja. Prispeli so do zaželenega mesta in tam ustanovili Emono, ki naj bi bila pomnik na njihovem povratku. Ladjo Argo so nato naložili na stroje in jo 400 stadijev daleč vlekli do morja, koder so nato pluli do obal Tesalije – kot pravi pesnik Pejsander iz Larande.« Tako je mit o argonavtih prvi z Emono povezal grški zgodovinar Zosim v 5. stoletju, kot lahko preberemo v knjigi Marjete Šašel Kos Izginjajoči nagrobnik in druge zgodbe iz Emone.
Slavna grška zgodovina naj bi tako skupaj z izjemno posadko, v kateri so bili poleg poveljnika Jazona tudi drugi znameniti antični junaki, kot so Herkul, Perzej, Tezej, Orfej, Odisejev oče Laert, Nestor in Argos, ki je zgradil čudežno ladjo, poskrbela za začetek civilizacije v Ljubljanski kotlini. Ker so morali na koncu rečne poti prezimiti in pomladi razstaviti Argo, da bi jo pretovorili do Jadranskega morja, so na območju današnjega Ljubljanskega barja premagali starodavnega zmaja, ki je bedel nad ozemljem, in zgradili mesto. Po Pliniju starejšem in nekaterih drugih virih naj bi to bila Vrhnika, v rimskih časih enako kot Ljubljanica imenovana Navport. A ko je to takrat pomembno pristaniško mesto začelo izgubljati veljavo, se je zgodba začela navezovati na najbolj severovzhodno italsko mesto Emono, piše Šašel-Kosova.
»Po desnem rokavu Donave« do Jadrana
Začetek mita izvira iz 3. stoletja pred našim štetjem, ko Apolonij Rodoški napiše Argonavtiko, v kateri pravi, da so argonavti pluli po desnem rokavu reke Donave do Jadranskega morja, kar pa so kasneje geografsko seveda zavrgli, saj takšnega rokava ni, ampak bi lahko bila mišljena Sava, pojasnjuje Irena Žmuc, vodja kustodiata Mestnega muzeja Ljubljana. Cerkvena zgodovinarja Zosim in Sozomen v 5. stoletju znova pišeta o tem mitu in med drugim omenjata, da so argonavti tukaj prezimili in ustanovili Emono. »Pomladi naj bi potem nadaljevali pot do Vrhnike in prenesli ladjo do reke Akilis, ne vemo, ali gre za Timav ali Sočo, in se po njej spustili do Jadranskega morja,« je dodala. Meni, da si moramo to zgodbo absolutno razlagati kot mit: »Je pa odlično, da imamo tak mit, v katerega je vključena tudi Ljubljana, kajti to pomeni, da je bil ta prostor že znan v tem obdobju, približno 1200 let pred našim štetjem.« A zgodbe so različne, saj nekateri na primer pravijo, da so argonavti potovali v Španijo do Gibraltarja. »Grki so po mojem iskali rudnine in nove trgovske poti ter so šli na različne strani, ki so jih poznali,« je razložila Žmuceva.
»Zlato runo pomeni simbol resnice in duhovne čistosti. Jazon je večni iskalec, a ne more biti srečen, ker je do resnice prišel s prevaro, ko mu je proti svojemu očetu pomagala Medeja. Ladja Argo je orodje, s katerim se pride do nekega cilja, zmaj pa ponazarja zlo. Ko ga Jazon ubije tukaj na barju, se kot simbol čuječnosti preseli v ljubljanski grb, kot piše Valvazor,« je simboliko razgrnila sogovornica.
Valvazor začetek Emone postavlja na sotočje Gradaščice in Ljubljanice, v vogal, kjer arheologi še dejansko niso kopali. »Nekateri pravijo, da so argonavti ladjo tukaj razstavili, drugi pravijo, da je bila triera težka 25 ton in jo je nemogoče po delih prenesti tako daleč,« je nadaljevala. S kolegi so izračunali, da je 400 stadijev ravno nekje okoli 72 kilometrov, kolikor bi tudi znašala približna razdalja do omenjene reke. »To so sodobne bajke, ki so nastajale in se gradile postopoma,« je sklenila.
Argonavtska Emona starejša od večnega mesta
A nekateri zgodovinarji so mit vzeli zares. Janez Dolničar je na primer v preveliki vnemi, da bi slavil Emono, ponaredil rimski napis Jazon, sin Ezona, je z argonavti ustanovil Ljubljano, razlaga Šašel-Kosova v omenjeni knjigi. Razlaga pa tudi, kako je mit postal del literature, pri čemer navaja Prešernove verze: V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je že Navport umival več sto let Emone zid. »Z verzi je pesnik hotel povedati, da je bila Emona več sto let starejša od Rima, saj je znano, da je bilo večno mesto po legendarnem antičnem izročilu ustanovljeno (šele) leta 753 pr. Kr.,« ob tem zapiše znanstvena svetnica SAZU. Prešeren je črpal iz takratnega znanja o antiki, ki je temeljilo na zgodovinskih delih humanistov, v 17. stoletju delujočih v Ljubljani. »Ti učenjaki so s ponosom pisali o najstarejši legendarni zgodovini Emone in njen nastanek povezovali z argonavti,« dodaja avtorica.
Nekateri so celo razmišljali o dejanski povezavi do Črnega morja po Savi in Donavi. Med njimi Gabrijel Gruber, ki je poleg profesure v Ljubljani opravljal še službo navigacijskega direktorja za vse reke v monarhiji, z izjemo Donave, je kot primer navedla Irena Žmuc. Izdelal je načrte za povezavi od Devina po reki Timav in od območja Reke do Kolpe in Save. Avgusta 1775 so na jadrnici izpluli iz Krškega, pluli mimo Zagreba, Siska, Jasenovca in Slavonskega Broda ter oktobra dosegli cilj v Zemunu. »Gruber je najverjetneje sam zrisal važnejše točke in tokove ter menil, da bi bilo zamisel o prekopu mogoče uresničiti, saj so bile nadmorske višine rek primerne,« je razložila sogovornica. »Vendar je plovba nevarna. Zato bi bilo treba staro rečno korito poravnati. To je gotovo Heraklejevo delo, vendar potrebno in koristno, tako kot njegovo čiščenje Avgijevih hlevov,« je komentiral sam Gruber.
Mitični motivi so prav tako posejani po mestu. Poleg najbolj očitnega Zmajskega mostu sta tukaj še Friks na konju in Jazon, ki ubija zmaja, na stavbi v Argentinskem parku. Na okoliških hišah se pojavljajo zaključki ovnovih glav, avlo srednje ekonomske šole pa krasi Vaupotičeva freska, »majestetična upodobitev Grkov, ki priplujejo na ladji Argo«, kot jo opisuje Žmuceva. Celo znameniti Robbov vodnjak naj bi bil po nekaterih razlagah prvotno posvečen argonavtom in njihovi poti. Fantastična zgodba je tako vsekakor pustila močan pečat na Ljubljani, in čeprav je bajeslovnega izvora, je imela realen vpliv na zgodovinsko samozavest, narodni ponos in historično pomembnost mesta in njegovih prebivalcev.
