Tako omenjeni roman kot večina drugih del Faruka Šehića je prepojenih z vojno in povojno tematiko. Pisec je bil namreč v vojni udeležen tudi kot pripadnik, natančneje poveljnik vojske Bosne in Hercegovine ter je bil med spopadi enkrat celo hudo ranjen. Čeprav je pisal že med vojno, je začel poezijo, kmalu pa tudi kratko prozo redno objavljati nekaj let po vojni.
Prevladujoča tema v vaših delih je vojna. Ali pisanje o spopadih po vašem mnenju lahko ublaži vojne travme?Seveda lahko. To je eden od razlogov, zakaj pišem o vojni. Eden od pomembnih segmentov za premagovanje travme je namreč možnost, da se doživi katarza. A ko pišem o vojni, moram najprej najti sebe in premostiti travmo, biti moram zunaj nje. Pisanje o vojni je bistveno samo, če je univerzalno, namenjeno vsem ljudem, in ne le osebno. Za pisca je pomembno, kaj ljudi zanima, kaj jih mori, tišči, ob čem jim je težko. Pomembno je tudi, da bralci verjamejo tvojim zgodbam. Nekateri so me spraševali, ali sem bil resnično v vojni v Sarajevu. Mislili so, da sem si v svojih delih marsikaj izmislil, ker so določeni opisi tako fantastični in bizarni.
Toda v nekem intervjuju ste dejali, da ljudje v Bosni neradi berejo o vojni…Da, res je. Ljudje hočejo pobegniti, se izogniti težkim temam, vendar te niso kot čipi ali USB-ključi, ki bi jih lahko kar izvlekli iz možganov. Nihče noče pisati o Srebrenici, a to je tema, tako kot Auschwitz. Sam vojne ne bom nikoli pozabil, z njo moram živeti. Prepričan sem, da mora nekdo o tem pisati, saj se je treba soočiti s preteklostjo, se z njo pomiriti in jo razrešiti, da bi imeli nekoliko boljšo prihodnost. Treba je posoditi glas tako živim kot mrtvim.
Ker ste bili tako močno vpeti v vojno tematiko, ali lahko kot pisatelj sploh izstopite iz nje?Da, seveda je mogoče. Vsi me stalno sprašujejo o vojni, a pisal sem tudi o drugih stvareh. Zanimajo me denimo tranzicija, socialna slika družbe, revščina, brezup, potrošništvo, globalizacija ali ljubezen.
Mnogi književniki pravijo, da je o vojni nujno pisati s časovno distanco. Kako ste vedeli, kdaj je pravi čas, da začnete pisati o tej temi?Nisem vedel, kdaj je pravi čas. Predvsem se mi je pojavljalo vprašanje, kako pisati o vojni, zato sem veliko bral književnike, ki so imeli izkušnjo vojne. V mladih letih so iz mene letele številne metafore in vse se je iskrilo od idej, a moral sem podreti to pregrado hermetičnosti in začeti gledati z drugimi očmi. Nekaj let po vojni sem dojel, da moram bralcu približati detajle in s preciznimi opisi doseči, da vse napisano vidi, čuti, sliši, kot bi sledil filmski kameri. To razumem kot protivojno književnost.
Poezijo ste pisali že med vojno, a ne vojne poezije. Kakšne pesmi so tedaj nastajale?Predvsem nadrealistična poezija. Ko si v središču vojne, je težko pisati o tej izkušnji. Pravzaprav med vojno nisem veliko pisal, smo pa precej brali. To nam je predstavljalo uteho, beg iz stvarnosti. Branje je stvar samote, to je v duhu aristokratsko uživanje, poslastica. Pisanje je užitek, branje pa je obred. Za nas so bile v tistem času knjige virtualni svet, imele so enak pomen kot danes za množice splet.
Kako je izkušnja, da ste bili vojak, vplivala na vas kot pisca?Zelo temeljno, saj me je vojna na neki način osvobodila, da sem izstopil iz vseh iluzij ter konvencij in norm. Po tem nisem več verjel v Boga, avtoritete, inštitucije, državo, nacijo, narod, državno zastavo. Bil sem osvobojen teh idealov in si ustvaril neke svoje. V tem stanju sem sposoben, da pišem, o čemer hočem. Ker med vojno nisem mogel študirati, sem sam sebe izobraževal in tudi sam sebe zgradil kot pisca.
Skušate se tudi distancirati od dnevnopolitičnega dogajanja. Se na drugi strani politika v Bosni kaj vmešava v literaturo?Ne. Vpliv ima v tem smislu, da politika skoraj nič ne vlaga v kulturo, saj kultura ni biznis in politikom ne prinaša tistega, kar si želijo, torej oblasti, vpliva ali bogastva. Edini segment kulture, ki v Bosni politiko zanima, je film, ki mora reprezentirati državo na takšen način, kakor oblast želi, predvsem mora biti torej državotvoren. Pri knjigah to ni pomembno, ker pisci nismo več tako priljubljene in bistvene figure kot nekoč, ko je bilo moderno biti pisatelj.
Že nekaj časa živite v Sarajevu. Vas to mesto navdihuje?Veliko moje poezije je vezane na Sarajevo, prav tako moje kolumne. Je hrupno mesto in se je zato v njem težko skoncentrirati, zaradi česar včasih, ko pišem, malo pobegnem iz Sarajeva. Sicer pa imam rad Sarajevo, pozitivno vpliva name.
V svojih delih, še posebno v Knjigi o Uni, veliko pozornosti namenjate tudi reki Uni. Kaj vam ta pomeni?Ob njej sem odrasel. Za zahodno Bosno je to neki poseben svet. Ta reka ima svoj metajezik. Od številnih drugih rek v Bosni ljudje bežijo, Una pa pusti globok vtis v človeku, ljudje imajo do nje spoštovanje in je zato ne onesnažujejo kot mnoge druge reke. Je kot kult.
Knjigo o Uni ste pisali sedem let in v tem času menda prišli na rob obupa. Zakaj?Knjigo sem pisal še dlje. Ves proces je zagotovo trajal devet let, a od tega je bilo efektivnega pisanja nekaj let. Tako dolgo sem pisal, ker sem precej časa taval v temi, saj nisem imel rešitve glede forme. Na začetku so se izrisali le fragmenti, ki so bili vsak posebej sicer v redu, a jih je bilo treba postaviti v celoto. Nisem vedel, kako naj vse skupaj spojim. Ko se mi je to razjasnilo, je zadeva stekla. Pisanje romana je pač vpeto med evforijo in depresijo.
