O Josipu Brozu - Titu, enem največjih državnikov 20. stoletja daleč naokoli, imamo zagotovo različna mnenja, četudi raziskave, ki jih je v letih 1998–2010 za Mladino opravljala Ninamedia, kažejo, da ga Slovenci vsaj v splošnem vidimo kot pozitivno osebnost (leta 1998 je tako menilo 64 odstotkov vprašanih, nazadnje, leta 2010, pa 74 odstotkov vprašanih). No, vsi se najbrž lahko strinjamo, da je bil človek mnogih talentov; največ rezultatov je nesporno pokazal njegov občutek za politiko in diplomacijo, viri pa pripovedujejo tudi, da je bil nekdanji predsednik Jugoslavije odličen strelec in plesalec.
O njegovi hedonistični naravi pričajo neštete uniforme in modni dodatki, ki si jih je kupoval na potovanjih, njegovi biografi pa mu med grehe prištevajo še strastno kajenje in – le kdo bi ga lahko krivil – ljubezen do dobrega vina. Rad se je dolgo sprehajal, hodil na lov, bil menda odličen ribič in plavalec, če pa mu je ostalo še kaj prostega časa, je hkrati izjemno užival v ženski družbi.
Tito kot ljubitelj polaroida
A to še ni vse. Oboževal je igranje šaha in biljarda, poleg tega pa je imel še en konjiček slehernika – bil je velik ljubitelj fotografiranja, rad je torej stal tudi za fotografskim objektivom, ne le pred njim, naj bo to na potovanjih ob konferencah gibanja neuvrščenih ali ko je obiskoval kraje med Vardarjem in Triglavom. Broz je imel za svoj čas kakovostno opremo; Muzej zgodovine Jugoslavije hrani 473 filmov formata leica v črno-beli in barvni tehniki ter okoli dvesto polaroidov, ki jih je maršal naredil s kultnim fotoaparatom, od katerega se v zadnjih letih življenja menda sploh ni ločil.
V dnevih, ko mineva petintrideset let od Brozove smrti, si je ožji izbor, okoli sedemdeset fotografskih posnetkov fotografa Tita, mogoče ogledati v Mali galeriji Cankarjevega doma. Razstava Tito – foto: Josip Broz Tito – fotoamater, ki je pred tem že gostovala v nekaterih galerijah nekdanje skupne republike, bo v slovenskem hramu kulture še do 24. maja.
Tito kot družinski fotograf
Fotografije, razporejene v tematskih ciklih Tako so me dočakali, Rezidence in otoki, Moja Jovanka, Avtoportreti in tako naprej, prikazujejo podobe nebotičnikov New Yorka, hotelskih sob in seveda sobaric, brionske narave in žene Jovanke, nekatere pa služijo tudi kot prepričljiva demonstracija razvojne faze »selfija«. Nastalo fotografsko gradivo, jasno, ni bilo namenjeno javni uporabi in sodi bolj med platnice družinskega albuma. Kustosa razstave Želimir Koščević in Momo Cvijović poudarjata, da dejstvo, da bi vse Brozove fotografije lahko uvrstili med »snapshote« (oziroma v kategorijo »hitrega sprožanja«), ne zmanjšuje njihove vrednosti.
»Opazujem Titove posnetke – na desetine, stotine, tisoče… In tudi po štiridesetih letih ukvarjanja s fotografijo se Tito ni umaknil od povprečja. Ostaja dosleden. Njegove slike pa so s časom še slabše,« Brozovo fotografsko žilico duhovito komentira Cvijović. In res bi težko trdili, da so maršalove fotografije rezultat talenta, čigar oko zmore takoj prepoznati popolno kompozicijo ali pač vnaprej premisliti umetniški namen svojega početja, a to je navsezadnje skupno vsem ljubiteljskim fotografom. Le da bi bilo nekoliko neodgovorno vztrajati, da je bil Tito kar »vsakdo«.
Tito kot zgolj človek
Maršalove amaterske fotografije seveda zbujajo pozornost predvsem zaradi njegove vloge državnika in javne podobe tipa, ki se v družbenem ali političnem okolju nikoli ni imel za amaterja. Ker je njegovo amatersko osebnost težko izločiti iz konteksta državniškega položaja, to seveda moti poskus vrednotenja njegovih fotografij, razlaga dilemo Koščević. In ko takole zremo v Jovanko Broz, s katero se na fotografiji skozi žaluzije igrajo sončni žarki, se nam zdi kar nekoliko tragikomično, da se bi kdo ukvarjal z oceno fotografskega talenta človeka, ki mu ni verjetno nikoli nihče zares namignil, da bi njegova fotografska tehnika potrebovala nekoliko piljenja, mar ne?
Razstava Titovih amaterskih fotografij je za Cankarjev dom in njegove obiskovalce precej hvaležno gradivo. Privabila bo kritike maršalovih političnih odločitev, ki bodo v izbranih fotografijah iskali še en dokaz, da prav vseh talentov ta mož vendarle ni posedoval. Z več naivnega veselja pa si jo bodo ogledali tisti jugonostalgiki, ki bodo v izobešenem izboru iskali manj znano, intimnejšo Brozovo plat in prav zares našli potrdilo, da je bil tudi veliki državnik samo človek.
