»Konstantno kronično bolečino v kolenu, ki jo povzroča obraba hrustanca, prenašam že deset let. Zaradi hude obrabe kolenskega sklepa ne smem niti na Šmarno goro, saj se z vsakim naporom bolečine povečujejo,« je povedala Helena, ki ji artroza, kot pravi, omejuje aktivno življenje.
»Artroza oziroma obraba je propadanje hrustanca,« pojasni dr. Simon Kovač, specialist ortopedije iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra, in doda, da vzrok za bolezen večinoma ni znan, spremljajo pa jo bolečina, omejena gibljivost sklepa, občutek nestabilnosti in preskokov, sklep lahko tudi oteče, v njem pa se pojavi izliv.
»Poleg artroz z nejasnim izvorom pa obrabo hrustanca povzroča še kopica drugih stanj, kot so gnojno vnetje, revmatoidni artritis, putika, hemofilija, stanja po poškodbah ali prirojene anomalije,« doda predstojnik Ortopedske klinike v ljubljanskem UKC, prof. dr. Vane Antolič.
Najprej neoperativno zdravljenje
Sprememba načina življenja je prvi ukrep pri zdravljenju obrabe hrustanca. »Pomembno je, da se izogibamo hujšim naporom, kontaktnim športom in športom, ki zahtevajo nenadne spremembe smeri gibanja, pomembna pa je tudi izguba telesne teže,« pojasni Kovač in doda, da bolnikom svetuje zmerne telesne aktivnosti, pri katerih sklepov ne obremenjujejo premočno, denimo plavanje in kolesarjenje. Pomembne so tudi ustrezno izvedena fizioterapija in vaje, tako Kovač, saj s prvo zmanjšamo bolečine in oteklino v sklepih, z drugimi pa ohranjamo gibljivost sklepov in okrepimo mišičje.
Kadar so bolečine močnejše, še nadaljuje Kovač, predpišejo blažje analgetike, če so neuspešni, pa poskusijo še z nesteroidnimi antirevmatiki. »Predpisovanju opioidnih analgetikov se načeloma izogibamo. V prizadeti sklep pa lahko vbrizgamo še kortikosteroide, ki zmanjšujejo vnetje in omilijo bolečino ter oteklino sklepa.«
Obstajata pa še možnosti vbrizgavanja koncentrirane avtologne trombocitne plazme (PRP) in hialuronske kisline. Je pa učinkovitost slednjih, kot pravita oba naša sogovornika, v strokovni literaturi še vedno vprašljiva.
Hialuronati in cepljenje z lastno krvjo
»Sprašujemo se, ali obstaja zdravilo, ki bi spremenilo naravni potek artroze in jo zavrlo. Zdravila, ki bi lahko prišla v poštev, a trdnih dokazov še ni, so hialuronati in koncentrirana avtologna trombocitna plazma (PRP),« je povedal Antolič in dodal, da je ideja PRP, da se v zgoščeni in filtrirani obliki vrne v sklep tisto, kar je v telesu dobrega, brez tujih substanc. »Bolniku vzamemo kri, jo centrifugiramo, potem pa v sklep vbrizgamo interlevkine in druge snovi, ki na sklep vplivajo ugodno.«
Kot pravi Kovač, je hialuronska kislina naravni gradnik hrustanca in sestavina normalne sklepne tekočine. »Ima protivnetni učinek, glede na laboratorijske raziskave pa tudi ugodno vpliva na metabolizem hrustančnih celic.«
Kovač še pojasni, da želijo z injekcijami hialuronske kisline izboljšati oziroma normalizirati visoko elastičnost sklepne tekočine in s tem omogočiti varovalno vlogo te snovi na sklepni hrustanec. »Tako začasno skušamo izboljšati gibljivost in funkcionalnost sklepov ter ublažiti bolečino.« Obenem naš sogovornik pove, da so stranski učinki pri vbrizgavanju hialuronske kisline v sklep redki, običajno pa se pojavijo kot bolečine na mestu vboda, otekanje in rdečina sklepa.
»O učinkovitosti hialuronskih injekcij so mnenja v strokovni literaturi še vedno zelo deljena. Pri obrabah kolen te injekcije najverjetneje pomagajo, učinkovitost pa je slabša pri starejših bolnikih z močnejšo obrabo,« pravi Kovač in doda, da tovrstno zdravljenje pri obrabi kolkov najverjetneje ni učinkovito.
Tako cepljenj z lastno krvjo kot tudi injekcij hialuronske kisline ne krije zdravstveno zavarovanje, kar je po mnenju Antoliča zaenkrat pravilno. »Industrija se sicer trudi dokazati, da zadeva res deluje, ni pa še dovolj neodvisnih študij, ki bi to stoodstotno potrdile. Tistemu, ki si lahko te posege privošči, jih priporočam. Tistemu, ki niti za skozi mesec nima dovolj denarja, pa tega ne bi svetoval.«
Na endoprotezo povsem pozabijo
Zadnjo stopnjo zdravljenja obrabe predstavlja operativna terapija, kar v zadnjih stadijih artroze pomeni vstavitev endoproteze v prizadeti sklep. »Med veliko večino ljudi sicer še vedno velja prepričanje, da bo treba umetni sklep po petnajstih letih zamenjati,« je povedal Kovač in pristavil, da to ne drži: »Sodeč po podatkih iz velikih nacionalnih registrov endoprotez imajo preizkušene proteze več kot 97-odstotno verjetnost preživetja deset let po vstavitvi.«
Če analiziramo verjetnost preživetja vseh endoprotez, tako dobrih kot slabih, pravi Kovač, lahko posplošimo, da obstaja približno en odstotek verjetnosti na leto, da bo treba kolčno ali kolensko protezo zamenjati: »Verjetnost ponovne operacije po petnajstih letih je tako okoli petnajstodstotna.«
Kot še pove Kovač, je vstavitev proteze za večino bolnikov trajna in vseživljenjska rešitev njihovih težav, resnejše komplikacije, kot so vnetja, poškodbe živcev, izpahi, bolečine v področju brazgotin, omejena gibljivost operiranega sklepa, globoka venska tromboza in pljučne embolije, pa so redke.
»Naš cilj je, da z vstavitvijo endoproteze zmanjšamo ali povsem odstranimo bolečine in izboljšamo gibljivost sklepa ter dvignemo kakovost življenja. Marsikateri bolnik se po operaciji lahko začne ukvarjati z različnimi športi, pacienti s kolčno protezo pa nanjo velikokrat povsem pozabijo.« Kot še doda, je pri kolenih verjetnost sicer manjša, je pa še vedno okoli 90 odstotkov vseh operiranih bolnikov s kolenskimi endoprotezami zadovoljnih.