Evansova glasba je njegova velika strast in zgodovinska glasbena odgovornost. Z Big bandom RTV Slovenija bo nocoj v Cankarjevem domu predstavil del bogate Evansove zapuščine, tudi skladbe, ki so jih odkrili šele po njegovi smrti. Skladateljevo delo in njegov glasbeni razpon sta bila neverjetno široka, saj se raztezata od zgodnjih 40. let prejšnjega stoletja. V svetu glasbe je najbolj znan po svojem sodelovanju z Milesom Davisom (od snemanj konec 40. let, ki so dala The Birth of The Cool, do albumov s konca 50. let, kot sta Sketches of Spain in Porgy and Bess), toda zaslovel je tudi zaradi svojih priredb komadov Jimija Hendrixa ter zlasti zaradi spektakularno pisanega in modernega orkestra, s katerim je muziciral do smrti.

Koliko je danes sploh še redno delujočih poklicnih velikih jazzovskih orkestrov v ZDA?

Odvisno od tega, kaj misliva s »poklicnimi« orkestri. V Evropi v glavnem sodelujem z orkestri, ki delujejo pod okriljem javnih radijskih postaj, v katerih so glasbeniki redno zaposleni. Tega v ZDA ne poznamo. Verjetno je še najbolj znan in najbolj gmotno podprt Marsalisov, vendar že v New Yorku bolj ali manj redno deluje še nekaj orkestrov. Ne verjamem pa, da obstaja orkester, ki bi stalno deloval, samostojno živel in zaslužil za preživetje. Orkestrov mrgoli tudi drugod po ZDA, na zahodni obali srečaš orkestre, ki v majhnih klubih igrajo za napitnino. Sam vodim big band, rekel bi, da je profesionalen, toda še zmerom delam z drugimi in gostujem, podobno kot člani mojega orkestra. Doba velikih orkestrov se še ni končala. Ne prinašajo pa polne zaposlitve kot tukaj. Navsezadnje se je celo Duke Ellington prvo desetletje po drugi vojni komaj prebijal s svojim orkestrom.

S kakšnimi orkestri najraje sodelujete?

Zame so zanimivejši manjši, s tremi trobentami, morda tremi saksofoni, tubo, dvema pozavnama, francoskim rogom.

Kako delate z orkestrom?

Parte pošljem vnaprej, da jih orkester osvoji. Ker zadnje čase predstavljam Gilovo glasbo, se največ posvečamo podrobnostim, tem drobnarijam, ki jih je v njegovi glasbi polno. Glasbo imam rad in zato je delo s poklicnimi glasbeniki z vseh koncev sveta zanimivo, saj je zelo osebno, zlasti v jazzu, ki zajema improvizacijo.

Ste zahtevni in od glasbenikov terjate natančno izvedbo?

Menim, da naj bi bila glasba v zabavo vsem. To počnem, ker v njej uživam. Je tudi resna reč, saj je naša služba, toda verjetno smo vsi postali glasbeniki zato, da v igranju glasbe uživamo. Ves čas skušam najti pravo ravnotežje med korektno, pravilno izvedbo in tem, da se zraven zabavamo. To je tudi zelo pomemben del glasbe Gila Evansa, zlasti njegovega zadnjega obdobja, ko je poudarjal ohlapnost in prostost v glasbi. Ta element bi morala po mojem mnenju vsebovati tudi bolj strukturirana glasba.

Če se ozreva k fantastični prehojeni poti Gila Evansa, je osupljivo to, kako je bil od 40. let do smrti vedno svež in nov, kar zadeva glasbeno govorico. Se to sploh da opisati, je imel njegov slog komponiranja in aranžiranja kakšno posebno prepoznavno potezo?

Tega se ne da opisati in povzeti. Toda toliko časa sem ga analiziral, da morda lahko poudarim dvoje: kot prvo, vedno je uporabljal nekaj disonance na nenavadnih mestih. Druga njegova značilnost je bila poudarjanje barve, v orkester saksofonov, pozavn in trobent je vedno vključeval druga pihala, francoski rog, klarinete, flavte, nekaj godal, paleto tolkal, električna glasbila, sintetizatorje. Imel je zvok, ki ni bil značilen zvok orkestra.

Kakšna je razlika med njegovimi aranžmaji za Milesove albume in med zadnjim obdobjem v 80. letih, ko je z orkestrom nekaj let redno nastopal v newyorškem klubu Sweet Basil?

V času sodelovanja z Milesom Davisom je bila njegova notacija izredno nadzorovana, ritmično kompleksna, vse je bilo zelo strukturirano. V klubu Sweet Basil je z orkestrom vsak večer igral drugače, posameznih nastopov ni bilo mogoče primerjati. Glasba je bila bolj odprta, ohlapna s temo in z ogromno soli, ki so se prepletali med seboj. Manj strukture in več improvizacije.

Kako sodelujete z njegovimi dediči, navsezadnje njegov sin še vedno vodi njegov orkester?

Že nekaj let zelo dobro in mirno sodelujemo. V preteklosti so imeli z nekaterimi, ki so hoteli izkoristiti Evansove arhive in rokopise, slabe izkušnje. Verjamem, da mi zaupajo in da so spoznali, da so moji nameni z njegovo glasbo dobri. Odločilno je bilo, da se z dostopom do arhivov nisem želel finančno okoristiti. Želel sem, da se to neodkrito glasbo, ki jo je Evans zapustil, izvaja. Njegovo družino sem poznal osem, devet let, preden sem dobil vpogled v glasbene arhive. Smo v stalnem stiku, Gilova žena še živi in rada pride na kakšen moj koncert. Ko sem začel preučevati njegov arhiv, je bilo v njem približno štirideset njegovih neizdanih, neznanih skladb ali novih aranžmajev že obstoječih skladb, danes jih je že skoraj sedemdeset. Te skladbe naštudiram in rad posnamem.

Kakšen je vaš avtorski podpis pri tem? Kako pristopate k temu gradivu?

Skušam poiskati ravnovesje med ohranjanjem izvorno napisanih skladb in tem, kako bi Gil nanje gledal danes. Prepričan sem, da bi, če bi še živel, verjetno v orkestru imel tudi sintetizatorje, ogromno tolkal, računalnike, gramofone. Zato v svojih aranžmajih vedno hočem sodobno ritmično sekcijo, hkrati pa glasbenike, ki to glasbo spoštujejo. Gre za ohranjanje starega in dopuščanje nekaj svobode glasbenikom, tudi interpretativne svobode in pobud glasbenega kolektiva, kar je v duhu Gilovega odnosa z glasbeniki.

Katero obdobje Evansovega ustvarjanja imate najraje?

Pravzaprav vsa obdobja. Vsako posebej odkrivaš postopoma. Če bi izbiral, bi se odločil za najzgodnejše, ko je med letoma 1941 in 1948 aranžiral in skladal za orkester Clauda Thornhilla. Izjemno pisanje za orkester, ki je bilo tedaj povsem novo in drugačno. Ima ta izredni občutek za swing, ki se je izgubil v vsem sodobnejšem jazzu, hkrati pa moderen pristop do harmonije in gradnje melodijskih fraz. Po drugi strani pa, kako spregledati domet njegovega dela za Milesa Davisa ali pa norosti z izjemnim bendom v klubu Sweet Basil? Tudi album s Hendrixovimi komadi je izvrsten, ampak ga zvečine ne marajo, ker na njem pač ni Hendrixa, ki je tik pred dogovorjenim snemanjem z Evansovim orkestrom umrl. Sam teh komadov ne izvajam pogosto, saj jih redno igra Evansov orkester. Vendar med nami ni tekmovalnosti, ker se bolj posvečam skladateljevemu zgodnjemu delu.

Kakšno je Evansovo mesto v jazzovski zgodovini?

Vsekakor pomembno. Največkrat so ga povezovali z Milesom Davisom, toda to je le pet, šest let v štiridesetletni karieri. Zato želim predstavljati spregledani del njegove glasbe. Snemam pa predvsem neizdane skladbe. Po koncertih se rad pogovarjam z obiskovalci. Upam, da jim razkrijem kaj, česar o Evansu niso vedeli.