Gorečnežev pa se velja bati. Vrednote so prvi korak, naslednji je napoved vojne. Princip je globalen.

Libanonski modrec Karl Sharro je identificiral tri struje, ki so sedaj na Bližnjem vzhodu v smrtnem objemu in se bodo borile do zadnjega vernika. Tri popolnoma nasprotujoče si ideje, kaj je nad nami, kako tisto častiti in kako v skladu z navodili urediti stvari na zemlji. Razlike med njimi so tako globoke, da ni možen noben drug dialog razen polemike, ki se odvija z noži, lovskimi letali in hitrostrelnimi puškami. Bojujejo se pod tremi absolutno sovražnimi prapori. »Bog je velik!« »Bog je velik!« »Bog je velik!«

Naklonjeni bralec je takoj uganil, kateri od treh ureja razmere v naših krajih, in je hitro razumel, da je tudi naš svet vpleten v veliko konfesionalno vojno. Traja že desetletja, vsaka zmaga ustvari pogoje za še bolj strašno vojno. 11. september našega štetja je bil cena za prvo zalivsko vojno iz leta 1991, uničenje Iraka povračilo za 11. september, kalifat Abu Bakra el Bagdadija maščevanje za uničenje Iraka. In zdaj Jemenci, ki so si želeli v tej zgodbi stati ob strani, plačujejo za spopad med Perzijci in Arabci v iraško-iranski vojni iz osemdesetih let. Vsi globoko verni z enim bogom za seboj in topovsko cevjo pred seboj. V vsako vojno je vključenih sto milijonov ljudi več. Orožje, ki zdaj v imenu prevlade enega ali dveh bogov uničuje Jemen, pripada skupnosti držav, ki šteje skoraj milijardo ljudi. Pred to norostjo se je nekako treba zavarovati.

Opravka imamo z besnimi verniki, zato je treba biti previden. Predvsem se je treba odvaditi iskrenosti. »Ma, daj, daj, kakšen bog, jaz v te reči ne verjamem,« je pogubna strategija. Če verniku rečeš, da ne verjameš, on to razume, kot da si rekel, da nimaš nobene morale. Laična morala je pojem, ki ga ne more sprejeti. Za pravega vernika je ateizem zgolj izjava, ki mu govori, da ga boš ubil, mu speljal ženo, pobral premoženje, iz njegove cerkve pa naredil muzej verskih zmot. Če to on naredi tebi, dela v imenu božje ljubezni, tudi če ti nimaš nikakršnega takšnega namena, si na lestvici živih bitij nižje od pripadnikov konkurenčnih religij. Vse pa z največjim veseljem skočijo nate. Vseeno je, ali polemika teče okrog tega, kdo naj vlada Kristusovemu grobu, Rahelinemu grobu, Meki, Karbali ali če se istospolni pari smejo poročati in imeti otroke. Vsi tekmujejo, kdo bo prvi potegnil nož proti neverniku. V svetu, ki prihaja nad nas, je ateist lahko samo mučenik. Mučenik pa je po definiciji fanatik – in potem smo na istem. Če prepričano rečeš, da je bog velik ali da bog ni velik, govoriš bolj ali manj isto.

To je resničen problem našega sveta. V kaj verjeti? Na pamet se odgovora ne najde. Desetletja romam med Jeruzalemom in Bagdadom, med sufijskimi tarikami v Omdurmanu v Sudanu in pričakovanjem vrnitve skritega imama v Mašadu na meji med Iranom in Afganistanom. Šel sem v Medžugorje, na grob Janeza Pavla II. v Vatikanu, v Nebi Musa nad Mrtvim morjem, kjer je pokopan Mojzes, v bolgarsko pravoslavno cerkev v Istanbulu, v mošeje Muslimanskih bratov v Kairu, Gazi in Duri ter k vstajniški slovenski maši v stolnici svetega Hilarija in Tacijana v Gorici. O teh rečeh sem razmislil. Bil sem pri več verskih obredih kot najbolj verna ženica iz Mokronoga.

Kako sem preživel? Ljudje sovražnih verovanj z nekaj tolerance sprejmejo vernika druge vere, ki si je vsaj želel videti luč, pa je pogledal v napačno žarnico. Človeku, ki nima boga v sebi, odvzamejo pozdrav. Nikjer nisem rekel, da ne verjamem v boga. Lagal pa tudi nisem. »Jaz bi rad bil dober kristjan,« povsod začnem svojo izpoved, ko me vprašajo po veroizpovedi. »Največ, kar zmorem, pa je, da sem slab ateist.« Verniki so vajeni paradoksov, ob tem pa se jim dvignejo obrvi. »Jaz mislim, da boga ni,« nadaljujem. »Sem ateist, vendar me prevevajo dvomi, da sem morda v zmoti. Sem dvomljivec. S skepso si ogledujem vsako goreče prepričanje, pa me nobeno ne prepriča. Pod težo dvomov lezem naprej skozi življenje od templja do templja, od cerkve do mošeje in vedno znova končam na kakšni brezbožni tiskovni konferenci. Kismet.«

Ateist, ki ne prakticira in se ne udeležuje ritualov, čeprav je intimno prepričan, da nad nami ni ničesar.

Presenetljivo to med verniki vzbudi zanimanje.

»Koliko vas je?«

Na to je težko odgovoriti, ker je zmerni ateizem cerkev, ki šteje za uspeh, če je prazna in k njeni maši ne pride nihče. Pri gorečnežih za to ni razumevanja. Nazadnje sta me v Istanbulu dva prepričevala, da je »en bog, veliko poti do njega« strašna herezija. Eden je stal na mizi, drugi pa je mahal s stolom, da je pot ena, vse druge vodijo v pekel. Tam se ne da pogovarjati.

Srečam pa tudi sorodne duše. »Kaj, a ti misliš, da jaz nimam dvomov?« me je prejšnji teden pozdravil poklicni katolik, ko sem mu razložil svojo teologijo, da med nama ne bi prišlo do nesporazumov. Sledilo je nekaj, kar bi lahko šteli za medverski dialog.

Zmerni ateisti, ki ne prakticirajo, so ena tistih redkih cerkva, v katerih ni skrajnežev. Moj prijatelj Ahmed Burić je z značilno bosansko subtilnostjo in eleganco občestvo sežel v en stavek: »Nemaš vjeru, a i to malo.« Deluje v vseh jezikih.