Če želiš mir, se pripravi na vojno.

Še zdaleč ne živimo v mirnih časih. Če za trenutek odkrijemo odejo našega relativno mirnega vsakdana in se ozremo naokoli, v svet, nam je to kmalu jasno. Že čez dobra dva tedna bomo imeli priložnost, da se ponovno zamislimo nad tem, kaj nam pomeni mir, kaj je svoboda in kaj je strah. Zaznamovali bomo 70. obletnico konca druge svetovne vojne. In medtem ko se bomo z grenkobo v srcu spominjali grozljive morije, bo svet v nekaterih predelih še naprej ostajal natančno to. Nas je strah vojne?

Ali niso vojne nekaj, kar je že ad acta, nekaj, s čimer polnijo strani naših zgodovinskih učbenikov? Iz teh na trenutke suhoparnih in mukotrpnih strani, iz pričevanj veteranov in civilistov, iz dokumentarnih filmov, knjig, iz slavnih citatov in člankov na to temo veje nekakšen boleč duh, ki postavlja vprašanje: »Se lahko kaj takega ponovi?« Ob lanskih in letošnjih geopolitičnih pretresih sta se v medijih po dolgem času pojavila izraza hladna vojna in celo tretja svetovna vojna. Nas je res strah vojne?

Česa nas je sploh strah? Statistike kot najpogostejše strahove sodobne zahodne družbe navajajo strah pred neuspehom, smrtjo, staranjem, strah pred osmešenjem, osamljenostjo, revščino, strah pred neznanim... Morda je strah pred neuspehom tisti, ki najbolj zaznamuje mlado generacijo – obraze prihodnosti. Prihodnost je v času krize negotova in ko se pred mladim človekom (ki je že sicer obremenjen z vprašanji kot so: kaj bom šel študirat, kje bom dobil zaposlitev, kdaj bom lahko finančno in socialno neodvisen?) ta pojavi celo kot grožnja, ni nič čudnega, da se toliko mladih pač prepušča vsakdanu v slogu carpe diem  z napačno interpretacijo. Pobeg v svetove omame, brezskrbnosti, glasne glasbe in potrošniške kulture blaži ta primarni strah pred prihodnostjo, pred neuspehom in pred prevzemanjem odgovornosti.

Če za trenutek pomislimo, kakšen strah je obdajal mlade, ki so odraščali pred sedemdesetimi leti, bi najbrž rekli, da so bili njihovi strahovi popolnoma drugačni od današnjih. Resnično so bili pod veliko večjimi psihičnimi in fizičnimi pritiski, bliže smrti, lahko so občutili, kako je strah zlomil njih same, njihove bližnje, jih pognal v blaznost, zaznamoval za vse življenje. Njihove bojazni so bile veliko večje, bolj usodne in močnejše od današnjih.

»Srce mi razbija, kot da smo v vojni,« mi je nekaj minut pred strašnim spraševanjem v šoli prišepnila sošolka. »Morda smo pa res v vojni,« sem ji odvrnila, »v vojni za našo lastno prihodnost.« Malce debelo me je pogledala in se najbrž vprašala, od kod mi take globokoumne besede. Mene pa je prešinila misel: obrazi prihodnosti se bojimo obraza prihodnosti.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.