1. korak: analiza in pogovor. Najprej je treba ugotoviti, ali sploh gre za ločitveno tesnobo, da je ne bi zamenjevali za pomanjkanje vzgoje. Nato raziščemo, kako je tesnoba nastala ter se razvijala, kako dolgo je že prisotna in kakšno je njeno stanje – ostaja enaka ali se stopnjuje? Vse, kar hočemo pri psu spremeniti, ga moramo naučiti, in enako je pri ločitveni tesnobi. Zato je potrebno tudi učenje osnov učnega procesa, saj je sicer težko reševati kateri koli problem.
2. korak: pisanje dnevnika. Lastnikom dava nalogo, da morajo vse, kar je povezano z ločitveno tesnobo, zapisati. Pogosto naročiva tudi snemanje videodnevnika: posnamejo, kako se pes obnaša ob odsotnosti lastnika. Tako dobiva vpogled v resnost stanja in spoznava vsa vedenja, s katerimi pes izraža tesnobo.
3. korak: postavitev učnega načrta in časovnih smernic. Skupaj z lastnikom oblikujeva načrt, ki vsebuje tudi časovne omejitve (koliko časa naj bi trajalo izvajanje neke vaje do prvih vidnih izboljšav). Če lastnik čustveno ni pripravljen na daljša obdobja odpravljanja težav in pričakuje hitre rešitve, obstaja nevarnost, da bo naloge zanemarjal ali v celoti opustil. To pa je lahko usodno, saj je po najinih izkušnjah ločitvena tesnoba rešljiva le v 50 odstotkih primerov, zato je zares ne smemo jemati zlahka. Rehabilitacija vedno traja vsaj nekaj mesecev.
4. korak: trening s psom. Razdelimo ga na več stopenj. Najpogostejše so:
Uvedba omejitve. Pomanjkanje omejitev je najpogostejši razlog za uničevanje predmetov ob odsotnosti lastnika, zato je pomembno, da jih uvedemo. Na prvi pogled ta stopnja deluje nasprotno od reševanja tesnobe, saj psa omejuje. A v resnici omejuje njegovo uničevanje in izpostavljanje nevarnostim. Ko se pes omejitve navadi, mu bo predstavljala nekaj pozitivnega, kotiček za sprostitev. Navajajte ga postopoma, na začetku bodite ves čas prisotni, torej ne zapuščajte doma.
Nagrajevanje mirnega vedenja in samostojnosti.
Uvedba samozaposlitvenih igrač.
Uvedba psihofizičnih zaposlitev. Ugotovimo, kakšna dejavnost je za določenega psa najustreznejša, in psa naučimo, kako jo izvaja.
Podaljševanje časa, ko je pes sam.
Nagrajevanje ob odhodu lastnika.
Učenje nevtralnega obnašanja ob prihodu lastnika.
5. korak: dodatne terapije. Ob resnejših težavah sodelujemo tudi z veterinarjem. Ta psu predpiše terapijo s pomirjevali, najprej na zeliščni osnovi, po potrebi tudi močnejšo. Pomaga lahko tudi homeopatsko zdravljenje.
6. korak: oblikovanje življenja. Lastnikom razloživa, kako naj dolgoročno živijo s psom, ki ima ločitveno tesnobo. V primerih, ko je napredek viden, je treba vztrajati s treningom, s ciljem odprave tesnobe. V nasprotnem primeru pa točno določimo, kako živeti s psom, da bo življenje zanj in za lastnike čim manj stresno.
7. korak: preverjanje. Lastnike nenapovedano obiščeva in preveriva, kako napredujejo. Po potrebi sva na voljo za sprotne nasvete tudi po e-pošti.
Več na: www.alfakan.si
