No, vrli Jožef je posestvo kupil in je začel, podjeten, kot je bil, nemudoma peči pekovske dobrote in jih je tudi uspešno prodajal. Tako uspešno, da jih je razvažal celo po Ljubljani in bližnji okolici. Priden je bil in kaj kmalu je pekovsko-vinotočni ponudbi dodal tudi vse tisto, kar se je – izvirno domačega – na kmetiji pridelalo. In vse je šlo odlično v promet. Jožef (čigar rodbina Čad izhaja iz Dragomlja, kjer je še danes mogoče na pokopališču zaslediti njihove nagrobne zapise) je sčasoma dodobra povečal prostorske zmogljivosti svoje gostilne, ki je bila takrat celo večja, kot je dandanašnji. Njen sestavni del sta bila dva vrtova, spodnji – ta je še danes »v pogonu« – in zgornji, ki je bil umeščen za današnjo gostilniško stavbo, posebno mesto pa je pripadlo salonu, ki je bil v stavbi za gostilno.
Imel je neomajno energijo in še bolj neomajno voljo ter imel natančen načrt razvoja celotnega »podjetja«, če smem tako po današnje zapisati. Vse, kar so ponujali v gostilni, so pridelali doma, od mleka, kruha, zelenjave pa vse do mesa. Na kmetiji so bili namreč veliki hlevi in tudi raznovrstne živine ni manjkalo. Le vino so kupovali na Bizeljskem, pivo pa pri Unionu. Ker je bila to evidentna primestna gostilna, je vanjo začelo zahajati ljubljansko meščanstvo, na kavico, na primer, ki ji je bila dodana domača smetana.
Gostilna je slovela po organizaciji tako matur kot valet, saj je premogla dovolj prostora, da se je lahko pilo in jedlo in tudi plesalo. Na spodnjem delu vrta je bil poseben prostor za muzikante, pred njim pa kar veliko plesišče. Tudi »gostinskega inventarja« je bilo v izobilju, tako da so si ga pri njih nemalokrat izposojali tudi drugi, bližnji gostilničarji. V gostilno je tistihdob prav rad zahajal tudi pisatelj Ivan Cankar. Znana je resnična prigoda, kako se je, ko se je vračal na svoj Rožnik, kjer je nekaj časa domoval, ustavil pri Čadovih. Pa je beseda dala besedo, glažek se je ponovil enkrat, dvakrat, pa spet in spet in ubogi Ivan je omagal. Pa je takratni hlapec (pri hiši so bili vedno vsaj en hlapec in dve dekli in za vse je družina več kot zgledno skrbela), ki je služboval pri Čadovih, našega suhljatega pisateljskega velikana Ivana lepo naložil v velik koš in ga lastnohrtbno odnesel na Rožnik. Pa so bili vsi zadovoljni.
Jožef, komur gre skorajda največja zasluga za takratno vzpostavitev danes slovite gostilna Čad, je bil poročen z Marijo Avbelj. Poleg treh hčera sta imela sina Jožeta, ki mu je Jožef predal posle. Jože se je poročil z Agato (vsi so jo ljubkovalno klicali Agi) in rodil se jima je sin, ki sta ga poimenovala Josip. Jože je kaj kmalu umrl (leta 1935 – gostilno je podedoval šestletni Josip) in posle je prevzela Agata, ki je gostilno vodila tudi med 2. svetovno vojno. Po vojni je družina doživela vse tisto, kar bi ji bilo lahko prihranjeno, pa ji žal ni bilo. Nacionalizacija je naredila svoje – najprej so jim vzeli gostilno, kasneje pa še kmetijo. V trenutku so ostali brez vsega. Agata je sicer ostala nekakšna upraviteljica gostilne, tudi sin Josip, ki je bil vzgajan in predviden za naslednika gostilniške dejavnosti, se je trudil in pomagal. Agata je umrla leta 1952, ko je bil Josip ravno na služenju vojaškega roka, in oblast je postavila svojega upravitelja, tako da je družina Čad ostala brez prihodkov. Josip se je pred tem poročil z Bernardo Galič in kasneje sta imela dva otroka, Marijo in Jožeta. Novi upravitelj je bil nesposoben in gostilna je počasi propadala, medtem ko je oblast menjavala upravitelje kot po tekočem traku. Kar devet se jih je zvrstilo, večina je le odnašala, kar je bilo vrednega, delati praktično ni znal nihče med njimi.
V 60. letih prejšnjega stoletja je Ljubljana med drugim slovela po tako imenovanih vinskih sejmih, ki so jih prirejali na Gospodarskem razstavišču. Obvezni sestavni del teh sejmov so bili tudi ražnji, na katerih so se pekle mesne dobrote, kot so pleskavice in čevapčiči. Na sejmih je sodelovalo tudi eminentno podjetje Rubin in tendenca takratnih oblastnikov je bila, da tako slovita vinska znamka pa že mora imeti svojo »podružnico«, prodajno in reprezentativno, tudi v Ljubljani. Propadajoča gostilna, svoj čas imenovana Čad, je bila več kot primerna lokacija za uresničitev želenega. Kot zanimivost naj navržem, da Josip oblastem nikoli ni prodal imena Čad, čeprav je bila gostilna znana daleč naokoli prav pod tem imenom.
V Ljubljano je naravnost iz Kruševca prišel Alimpije Marković in roštiljada (in vse dobrote z nje, kakor tudi vse »spremljevalne« dobrote) je postala zaščitni znak gostilne Čad. Posel je začel cveteti, ljudje so se privadili na novo ponudbo. Družina Čad pa je preživljala svojo življenjsko agonijo. Josip se je izučil za voznika avtobusa in pokoj dočakal kot šofer LPP, njegova žena Bernarda pa je bila frizerka – izučila se je v znanem rožnodolinskem frizeraju Benda. Tako so preživeli. Leta so minevala, Marković je medtem prodal gostilno, imenovano Pod Rožnikom, ki pravzaprav nikoli ni bila njegova, Gostinskemu podjetju Vič. Leta 1996 je družina v denacionalizacijskem postopku dobila nazaj svoje premoženje in se z GP Vič dogovorila, da ta posluje dalje, še 15 let, kot najemojemalec. Leta 2011 je najemna pogodba potekla in Jože in Marija sta od GP Vič odkupila celotno stavbišče, tudi tisti novi del, kjer je GP Vič uredil nove prostore (v starem hlevu). Gostilna je vseskozi delovala, družina Čad je ohranila ponudbo, pa tudi vsi zaposleni so ostali.
Še dandanašnji si Čadovi skrbno prizadevajo ohranjati vrhunsko kakovost vsega, kar namenjajo svojim gostom. Seveda so tu vse specialitete, kar jih odprti žar lahko ponuja: čevapčiči, pleskavice na več načinov, mučkalice, vešalice, čulbastije, uštipci, pa tudi več vrst zrezkov. Poleg vsega navedenega pa še obare in juhe, kraški pršut, kajmak, beli sir, zeljanica, sarme, šampinjoni z gorgonzolo, ocvrta paprika, pa tudi dušeno srno s kruhovim cmokom ponudijo. Da o prebrancu, zelenjavnem nabodalu, različnih solatah in palačinkah na tisoč in en način niti ne izgubljam besed. Zraven še kako spadajo vina, ki jih ponujajo, pa slavne žganjice (žuta osa, klekovača, zlata biserka, travarica, viljamovka) tudi. Hja, marsikaj se je tudi v »novejši dobi« pripetilo v tej gostilni, tudi to, na primer, da so gostje rezervirali gostilno za poroko, potem pa se je zgodilo, da ženina sploh ni bilo na poroko, a so svatje vseeno prišli in »alter poroka« je vseeno bila, z vsem, kar sodi zraven.
Moja malenkost želi Marijinemu sinu Alešu, ki danes vodi gostilno, pa tudi Jožetovim potomcem, obilo, ampak res obilo zdravja in kanček sreče, da bi svojo pregovorno srčnost lahko še desetletja svojim gostom na svojih dlaneh ponujali. Iz dneva v dan. Kot so to počeli vseskozi, tudi za časa prvega lastnika in očeta te gostilne – Jožefa. Družina, ki je preživela vse, kar je pač preživela, si več kot zasluži vse navedeno. Moj poklon, vsem, ki ste družina Čad!
