Zakaj se slovenski aktivisti s področja človekovih pravic že dolgih 30 let zavzemajo za ureditev pravnega položaja gejev in lezbijk?

Prvi predlog za spremembo zakona o zakonski zvezi, ki smo ga sedaj sprejeli, je bil na mizi že leta 1987. To je tema, ki so jo vseskozi zlorabljali. Večina političnih odločevalcev jo je razumela predvsem kot ideološko vprašanje in ne kot vprašanje človekovih pravic. Smo pa v zadnjem obdobju na tem področju vendarle naredili korak naprej, saj danes nihče več javno oziroma na glas ne oporeka temu, da bi 14. člen ustave tudi spolno usmerjenost določal kot tisto osebno okoliščino, ki ne sme biti podlaga za diskriminacijo.

Pri nas so človekove pravice istospolno usmerjenih ideološka tema, govori se zgolj o zakonski zvezi in posvojitvah. Zakaj se ne izpostavlja tudi obveznosti in dolžnosti istospolnih parov, kar je v tujini povsem običajna praksa, celo pri konservativnih strankah?

Cilj vsake urejene družbe so zelo jasno določena razmerja in samo na tak način lahko država smiselno deluje. Ne govorimo o neki novi ideologiji, ki bo preplavila svet, gre za ukrepe, ki bi vsem v družbi omogočili, da živijo po enakih pravilih ter z enakimi pravicami in obveznostmi. Ustavno sodišče je v dveh odločbah ugotovilo, da je seznam pravic, ki jih po zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti uživajo istospolni pari, prekratek. Ali res potrebujemo še pet ali deset podobnih odločb, da ugotovimo neustavnosti tudi v drugih zakonih? Kako si lahko na primer razlagamo dejstvo, da istospolna oseba ne sme vzeti dopusta za nego svojega partnerja, kot to velja za raznospolna partnerstva?

Tudi po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije se za družinske člane ne štejejo istospolni partnerji.

Podobnih situacij je veliko. Tudi nega partnerja ni samo pravica, ampak dolžnost. Dolžnost tistega, ki je zdrav, da neguje svojega partnerja. Po socialni zakonodaji denimo ne more nekdo zahtevati denarne socialne pomoči kot samska oseba, če ga je partner pri dohodnini prijavil kot vzdrževanega družinskega člana. To namreč pomeni, da skupaj živita in da se v premoženje šteje skupni dohodek. Zato tudi ne moremo govoriti, da se želi nekdo s to novelo zakona samo okoristiti.

Ustavno sodišče mora odločiti o dopustnosti referenduma o zakonu o zakonski zvezi. Kakšna so vaša pričakovanja?

Spremenjeni 90. člen ustave jasno določa, da ni dopustno razpisati referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic. Ob tem je treba poudariti, da so ob sprejemanju tega člena razmišljali tudi o dikciji »ki odpravljajo ugotovljeno protiustavnost«. Če bi beseda »ugotovljeno« na koncu pristala v ustavi, bi to pomenilo, da bi ustavno sodišče novelo zakona presojalo zgolj na podlagi že ugotovljenih protiustavnosti oziroma dveh odločb s področja dedovanja. Ker pa besede »ugotovljeno« ni v 90. členu ustave, lahko ustavno sodišče v tem postopku presoja protiustavnosti tudi v drugih zakonih, v katerih jih s svojimi odločbami še ni ugotovilo. Zelo si želim, da bi ustavni sodniki v tem postopku enkrat za vselej povedali, ali gre pri vprašanju položaja istospolnih parov za človekove pravice. Oblika ne bi smela biti več izgovor, da ne bi odločali o vsebini.

Če pa bodo sodniki vendarle dopustili referendum, je slovenska družba tokrat pripravljena stopiti na stran človekovih pravic?

V tem primeru se bomo morali vprašati, ali lahko večina, ki je spremembe tega zakona ne zadevajo, odloča o nečem, kar je za manjšino izjemnega pomena. In sicer, da lahko živi običajno življenje kot vsi drugi državljani te države. Kdo smo mi, da jim to lahko odrekamo? Danes govorimo o istospolno usmerjenih, jutri bomo na tak način razpravljali o neki drugi manjšini. In to samo zato, ker si zatiskamo oči in si ponavljamo, kako tolerantna družba smo. Tudi naša levica in ljudje, ki se tako radi opredeljujejo za libertarce, se morajo vprašati, ali bodo v primeru referenduma spet samo zamahnili z roko, češ da se jih te zadeve ne dotikajo in da naj se o njih raje dogovorijo drugi. Kot družbi nam ne sme biti vseeno, če med nami živijo ljudje, ki ne uživajo vseh pravic.

Ali ni zanimivo, da so isti akterji, ki zdaj rušijo novelo zakona o zakonski zvezi, nasprotovali tako družinskemu zakoniku, ki je zakonsko zvezo zagotavljal zgolj raznospolnim parom in ki istospolnim partnerjem ni omogočal obojestranskih posvojitev, kot zakonu o partnerski skupnosti, ki prav tako ni posegal na področje posvojitev?

Ne verjamem, da so njihove besede iskrene. In to je žalostno. Ko je bil zakon o partnerski skupnosti oktobra lani v javni razpravi, so bili njihovi argumenti popolnoma enaki kot v primeru novele zakona o zakonski zvezi. Zato tudi ne verjamem, da bi bil danes družinski zakonik ali zakon o partnerski skupnosti zanje sprejemljiv. Zaposleni na ministrstvu smo v času obravnave zakona o partnerski skupnosti dobili 150 enakih elektronskih sporočil. Očitali so nam, da ne spoštujemo volje, ki je bila izražena na referendumu o družinskem zakoniku. Takšne zakone se očitno izrablja zgolj za mobilizacijo ljudi, da se jih potem lahko uporabi še za marsikaj drugega.

Kot predstavnica vlade ste bili pri zagovarjanju novele zakona o zakonski zvezi zelo aktivni. Predstavniki opozicije so vam med drugim očitali, da ste nesposobni in nekompetentni, ker ste nižja uradnica. Vas je to prizadelo?

Namen osebnih diskreditacij je jasen. Ko nimaš več argumentov, s katerimi bi razburil oziroma razjezil nasprotnika do te mere, da se neracionalno odzove, ga diskreditiraš. In če se debata spusti na takšno raven, je racionalna razprava nemogoča. Nekateri očitno težko oporekajo temu, da gre pri vprašanju gejev in lezbijk za diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Zato raje širijo namišljene strahove ali očitke o majhnosti in nesposobnosti.

Med parlamentarno razpravo ste odločno stopili tudi na stran centrov za socialno delo. Zakaj?

Na ministrstvu se zavedamo, s kakšnimi težavami se centri soočajo pri svojem vsakodnevnem delu. Soočajo se s pomanjkanjem sredstev in kadrov, v svojih postopkih doživljajo pritiske z vseh strani, ob tem pa morajo še javno poslušati očitke, kako bodo istospolnim parom podarjali otroke. To je diskreditacija ljudi, ki morajo delovati strokovno in neodvisno, ki morajo imeti vselej pred očmi največjo korist otroka.

Nasprotniki novele zakona o zakonski zvezi se zavzemajo za to, da bi lahko stari starši posvojili svoje vnuke. Takšno rešitev je prinašal družinski zakonik, ki pa so ga taisti nasprotniki zavrnili na referendumu.

Ta problematika, s katero igrajo na čustva starih staršev, je umetno povzdignjena. Da stari starši razumejo svoje vnuke kot nekaj najbolj dragocenega, je povsem razumljivo. Je pa treba vedeti, da otrok ne gre avtomatično v posvojitev, če mu umreta oba od staršev ali je obema odvzeta roditeljska pravica. Poznamo namreč tudi instituta skrbništva in rejništva, ki se ju v takih primerih lahko uporabi za otrokov najožji krog družinskih članov in prijateljev. Otrok ne bodo kar tako odvzeli iz njihovih okolij in stari starši bodo še naprej njihovi stari starši. Če bi stari starši otroka posvojili, bi babica postala njegova mama. In prejšnja teta bi postala njegova sestra. Druga babica, po očetovi ali mamini strani, pa ne bi obstajala več. To niso več tako preprosta razmerja. V takem primeru bi eno družino kar izbrisali.

Novelo zakona o zakonski zvezi je vložila Združena levica. Zakaj ni takšne celovite rešitve predlagalo vaše ministrstvo?

Ko smo pripravljali koalicijski sporazum, nismo bili prepričani, da bi lahko takšni rešitvi zagotovili večinsko podporo.

Zakaj se SD tudi v preteklosti ni tako močno zavzemala za ureditev položaja istospolne manjšine?

Socialni demokrati smo vselej poudarjali pomen človekovih pravic. Je pa res, da so znotraj stranke obstajale različne prioritete. Nikoli nismo dvomili, da gre v tem primeru za človekove pravice, ampak na žalost je tudi kdo med nami kupil tezo, da gre pri vprašanju istospolno usmerjenih za ideološko temo.

O kakšni ideologiji govorite?

O delitvi na leve in desne. Glede na to, da politične stranke pri nas ne ustrezajo mednarodnim kriterijem, kaj je levica in kaj je desnica, se moramo vprašati, komu ta umetno ustvarjena delitev sploh koristi. Očitki o ideološkosti se namreč pojavijo vselej, ko želimo v tej družbi nekaj pomembnega urediti, saj marsikomu ustreza obstoječe stanje.