Vodji Muslimanske bratovščine Mohamedu Mursiju je grozila smrtna kazen, a ga je sodišče oprostilo krivde za smrt novinarja in še dveh protestnikov med spopadi pred njegovo predsedniško palačo leta 2012. Skupaj z dvanajsterico članov zdaj prepovedane zmagovalke parlamentarnih in predsedniških volitev po padcu režima dolgoletnega diktatorja Hosnija Mubaraka je bil spoznan za krivega uporabe nasilja, aretacij in mučenja protestnikov, ki so decembra omenjenega leta sodelovali v protivladnih demonstracijah zaradi napovedanega referenduma o islamistično obarvani ustavi in dekreta, s katerim se je Mursi postavil nad sodno vejo oblasti.
Izrek 20-letne zaporne kazni na začasnem sodišču na obrobju Kaira, kamor so Mursija iz pripora pripeljali s helikopterjem in ga skupaj s soobtoženci namestili v posebno kletko, je neposredno prenašala egiptovska televizija. Med Egipčani sodba ni sprožila širšega protesta, kar kaže na usahli vpliv prepovedane Muslimanske bratovščine. Zato pa so se nanjo odzvale organizacije za zaščito človekovih pravic. Amnesty International je sojenje razglasila za »karikaturo pravice«, ki je »razbila še zadnjo iluzijo o neodvisnosti in nepristranskosti egiptovskega sodstva«. Tudi drugi aktivisti so zahtevali, da se sojenje Mursiju ponovi v skladu z mednarodnimi standardi, vodilni egiptovski klerik Šejk Jusef Al Kvaradavi, ki živi v Muslimanski bratovščini naklonjenemu Katarju, pa je komentiral, da sodna veja oblasti ni več ena od treh v Egiptu, ampak so zdaj vse v rokah vojske.
Še štirje procesi
Sodišče proti Mursiju vodi še štiri postopke, tudi zaradi izdaje državnih skrivnosti Katarju, zarotniškega povezovanja s palestinskim Hamasom za destabilizacijo Egipta in organiziranja množičnega pobega iz zapora leta 2011 ob vstaji Egipčanov proti Mubaraku. Ta je imel kljub številnim obtožbam do zdaj z egiptovskim pravosodjem več sreče od Mursija, saj je bil po prvostopenjskih sodbah obsojen na krajše zaporne kazni, na večini prizivnih sodišč oproščen, januarja letos pa so zadnjo obtožbo proti njemu zaradi poneverb, ki naj bi jih zagrešil skupaj s sinovi, vrnili v ponovno sojenje.
Nobenega dvoma ni, da so Mursi in njegova bratovščina podcenili moč etabliranega državnega aparata iz časov pred arabsko pomladjo, od notranjega ministrstva do obveščevalnih služb in vojske, hkrati pa pokazali premalo razumevanja za mlado sekularizirano družbo, ki se je uprla preočitni islamizaciji. Egipčani so zaradi stabilnosti zdaj očitno pripravljeni spregledati široko razvejene kršitve človekovih pravic pod taktirko predsednika Al Sisija z vojaškim pedigrejem, ki mu je uspelo Muslimansko bratovščino kot teroristično organizacijo s pravim pogromom pospraviti s političnega prizorišča.
