Hagen Kopp pojasnjuje, da so vzpostavili alarmni telefon, na njem pa aktivisti, ki govorijo več jezikov, dežurajo 24 ur na dan. Prostovoljci organizacije prihajajo iz vse Evrope, pomagajo pa jim tudi skupine iz Maroka in Tunizije.
Se je v zadnjih tednih število beguncev, ki se odpravijo čez Sredozemsko morje, povečalo?Že v preteklih mesecih smo dobivali klice na pomoč, toda česa takega, kar se je dogajalo konec tedna pred štirinajstimi dnevi, še nismo doživeli. Prek satelitskih telefonov smo skoraj sočasno prejeli deset klicev na pomoč, bili smo v stiku z begunci in jim skušali pomagati. To je bil dan, ko se je na pot odpravilo največ ladij in čolnov, prenapolnjenih z begunci, in ta trend se je potem nadaljeval še v pretekli teden.
Kako poteka tak pogovor?Najprej skušamo ljudi pomiriti in jim obljubimo, da bomo storili vse, da bi pomoč kar najhitreje prišla do njih. Potem skušamo izvedeti njihov položaj in jih glede na to, da motorji večinoma še delujejo, nosi pa jih tudi tok, prosimo, naj nam položaj sporočajo vsake pol ure. Skrbimo za to, da njihovi satelitski telefoni delujejo, da imajo dovolj dobroimetja. Pretekli četrtek sem tako prejel klic iz čolna, v katerem je bilo osemdeset ljudi, in do večera, ko so jih končno rešili, smo bili sedemkrat v stiku z njimi. Sočasno, ko prejemamo podatke s čolna, že vzpostavimo stik z obalno stražo. Tako ljudi na čolnu lahko obveščamo, kako daleč je še pomoč reševalcev. Hkrati obalno stražo postavimo pod neke vrste pritisk: to ladjo opazujemo, hočemo, da ljudi rešite, če se ne bo nič zgodilo, bomo morali obvestiti civilno družbo.
Ali torej ne pomeni vsak klic na pomoč že takoj tudi reševalne akcije?V preteklih letih smo večkrat doživeli, da je italijanska obalna straža na pomoč prišla prepozno in ljudi ni mogla rešiti, toda do njih ne smemo biti krivični. Imamo namreč občutek, da res naredijo vse, kar je v njihovi moči. Toda preprosto imajo premalo zmogljivosti, kar se je zelo razločno pokazalo tudi pretekli konec tedna. Gre za sistemski problem. Zato zelo jasno povemo, da odgovornost za to in druge begunske katastrofe nosi Evropska unija, ker jo zanima le zaščita meja, ne pa človekove pravice.