Ne morem si kaj, da ne bi ugotovila, da so Butale in Kafka spet združili svoje moči. Butalski ravnatelji v turističnem biseru s pogledom na jezero razglabljajo, da sonce sije, le tega ne vedo, ali je v opisu njihovih delovnih nalog tudi, da bi morda vendarle prav oni morali vzpostaviti stik s starši, predstavnica brezglavega ministrstva za šolstvo pa se kani klofut, diskriminacije in vsega drugega naraščajočega nasilja lotiti še z eno ostro črko na papirju. In so opravili.

Medtem so v Ljubljani pred šestimi zainteresiranimi državljani trije strokovnjaki za pravice otrok, dr. Marjan Šimec, dr. Zdenko Kodelja in dr. Zoran Pavlovič, ob petindvajseti obletnici Konvencije o otrokovih pravicah (KOP) pojasnili, da je konvencija najvišji mednarodni dokument za zaščito otrok, a je v veliki meri čuden zbir nejasno definiranih lepih želja, ki na primer ne prepoveduje fizične kazni, ker za kaj takega nikoli ni bil dosežen konsenz; sklicevanja nanjo v tej zvezi so torej lažniva. Država sicer lahko preprečuje nasilje na različne načine, tudi z zakonom. A ker ne izvaja niti številnih drugih, obstoječih zakonov, bo tudi novi zakon le parlamentarni vic, če parafraziram dr. Pavloviča, ki je KOP označil za »diplomatski vic«, s katerim se je v resnici končalo obdobje človekovih pravic: »KOP se vse manj uresničuje in še veliko imamo izgubiti.«

Takšne so torej stvari na veliki (Združeni narodi) in mali skali (ravnatelji) – neskončne ure debat o (ne)zdravi pameti, kjer se politiki ali odgovorni za šole grejo mance o tem, pravicah in dolžnostih tako dolgo in tako izčrpno, da na koncu vsi pozabijo na otroke. Kodeljo zato KOP spominja na Sveto pismo, kot ga je videl angleški filozof John Locke: ko ga bereš, ti je vse jasno, ko bereš interpretacije, pa nič.

Ta enigmatičnost KOP je posledica mukotrpnega iskanja soglasja med državami; nejasnim členom šele kasnejše interpretacije dajejo možne vsebine. Konvencija je bila namreč proizvod hladne vojne, valuta, v kateri je, kot je povedal Pavlovič, Zahod vztrajal pri svoboščinah, Vzhod pa pri socialnih pravicah. Otroci, ki so hoteli prišepniti, da ni enega brez drugega, so medtem umrli od lakote, zaradi vojn ali nasilnih staršev. Morda ni naključje, da konvencije niso podpisale le ZDA in Somalija. Vse ostale države so jo in jo večinoma pridno pospravile v predal.

In tako imamo krasen dokument: izobraževanje, ena temeljnih otrokovih pravic, je na primer predpogoj za uveljavljanje konvencije, a kako ga doseči tam, kjer je šolstvo nerazvito ali v razsulu, kjer je plačljivo? Pojem »otrok« zajema celotno populacijo od novorojenčka do osemnajstletnika, četudi bi morali imeti otroci od 14. ali 15. leta več pravic pri (so)odločanju kot mlajši, pojem svobodnega subjekta pa bi moral biti pretresen na novo. Po drugi strani pa pravica do visokošolskega izobraževanja že sega v polnoletnost, ki je zunaj dosega KOP.

Konvencija je bila uperjena predvsem zoper državne posege, ker je država takrat veljala za največjo pretnjo posamezniku, ni pa predvidela današnjih groženj kapitala in religij. Država naj ne posega v vzgojo staršev, ti pa so dolžni otrokom pomagati uveljavljati pravico do svobodnega odločanja. A kaj v primeru, ko starši to odločanje onemogočajo? Druga dilema je, kako razrešiti protislovje konvencije, ki državi nalaga prepoved vsakršne indoktrinacije, ker je to kršitev otrokove pravice do svobode misli in verske svobode, na drugi strani pa verouk, ki je ravno tako indoktrinacija, v javni ali zasebni šoli postane nekaj dobrega? (In, mimogrede, KOP nikjer ne zapoveduje financiranja zasebnega šolstva).

Načelno vprašanje je torej: so otroci last staršev? Kdaj lahko država poseže v družino in kdaj je ta premočna? Premočna družina je mafija, prešibka, atomizirana, pa je v korist le državi, je prepričan Pavlovič. In – zakaj se država izkazuje kot rešiteljica v primeru nasilja v družini, povsem pa zataji v reševanju socialnega stanja, ki je najpogostejši vzrok nasilja?

In tako smo spet na Bledu, kjer šolniki premlevajo o sebi, ne o tem, kako vpeljati čim več participativnih pogovorov z otroki, ki so temelj zamejevanja nasilja. Zaradi pritiskov staršev in njihovih odvetnikov ter nenehnih posegov stroke so že tako negotovi, da sploh ne znajo več razmišljati o razmerjih med avtoriteto znanja, disciplino in otrokovimi pravicami ter dolžnostmi. Oni sami so, kot meni Kodelja, abdicirali in se izmaknili svoji avtoriteti in odgovornosti, ki jo ta prinaša. Kako bi torej od njih lahko pričakovali resne ukrepe proti nasilju, če ne vedo niti, kdo naj na stvaren, spodoben in empatičen način starše obvesti o težavah, če ob stokanju zaradi prenormiranosti tudi sami zahtevajo jasna navodila za uporabo življenja? Medtem pa otroci tavajo v mehurju, v mešanici paternalistične avtoritarnosti, nenačelne permisivnosti in nejasnih pravil igre, kjer so njihove resnične potrebe le žeton v političnih, neoliberalnih, verskih in starševskih bojih. Saj veste: za otroke gre.