Lani je sodišče 22 mladoletnikom prepovedalo približevanje lastnim staršem​

Otroke premami občutek moči

Zastavlja se vprašanje, ali otroci postajajo vse bolj nasilni ali smo kot družba postali do nasilja le manj tolerantni. Dalida Horvat, strokovna vodja programa telefon SOS, pravi, da raziskav, ki bi pritrdile enemu ali drugemu, ni. »Ozaveščenost je vsekakor večja kot v preteklosti, saj se ljudje pogosteje obračajo na nas zaradi nasilja, ki se dogaja drugim osebam. Bolje tudi prepoznavajo različne oblike nasilja, tudi manj očitnega, kot sta psihično in ekonomsko.«

Otroci, ki izvajajo nasilje nad svojimi starši, so bili po besedah Horvatove največkrat sami izpostavljeni nasilju kot žrtve ali kot opazovalci, ali pa so bili žrtve zanemarjanja, kamor spada tudi odsotnost postavljanja meja otroku in zaustavljanja njegovega nesprejemljivega vedenja. »Tudi otroci, ki so 'le' priča nasilju, so žrtve, vsaj posredno. Med resne posledice sodi zlasti prevzemanje vzorcev nasilnega vedenja.« Otroci, ki opazujejo nasilje v družini, se sprva identificirajo z žrtvijo, a vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto pri Generalni policijski upravi Neža Miklič opozarja, da jih kasneje privlači vloga povzročitelja nasilja, saj jih navdaja z občutkom moči. Preobrat se običajno zgodi, ko otrok telesno preraste žrtev nasilja v družini.

Koliko je za nasilje otrok kriva popustljiva vzgoja staršev? Psihologinja Daša Vervega pravi: »Vsako malo nasilje je treba jasno in dosledno zaustavljati. Ko vas prvošolček enkrat udari, napol v igri napol zares, je treba strogo in jasno povedati, da takega vedenja ne odobravate.« Otrok se mora v takšnih primerih zavedati, da je naredil napako in da se z udarci ne rešuje sporov. Otroka je treba sistematično učiti ustreznejših oblik vedenja, s katerimi bo ravno tako dosegel tisto, kar je včasih dosegel z agresivnim izbruhom. Hkrati jih moramo tudi opazovati in poslušati, od kod njihova agresija in jeza sploh izvirata. Treba jih je naučiti prepoznavati svojo jezo, jo poimenovati in najti primeren način za njeno izražanje in sproščanje. »Zdrava tekmovalnost in šport lahko pri tem pomagajo. Vendar mora vsak najti svoj način, ki mu pomaga, da se sooči s svojo jezo.«

Po klicu na pomoč obžalovanje

Starši, ki so žrtve nasilja svojih otrok, policijo na pomoč pokličejo v skrajnosti, v trenutku nemoči, ko se resnično bojijo za svoje življenje, opozarja Neža Miklič. Gre za vrh ledene gore, saj nasilje običajno traja že več let, njegovi zametki sežejo celo v obdobje pred otrokovim desetim letom starosti. A stopnjujočega se nasilja starši bodisi ne opazijo bodisi se z njim ne soočijo. Zanj iščejo opravičila v otrokovem slabem spancu, stresu v šoli, svojem pomanjkanju časa in energije za soočanje s težavami, ki jih pometajo pod preprogo, dokler se ne znajdejo v vlogi žrtve. Takrat jih mučijo še občutki odgovornosti do mladoletnega otroka in občutki krivde zaradi svojih vzgojnih napak.

Omenjena mešanica občutkov močno kroji tudi nadaljnje dogajanje po klicu policije na pomoč, poudarja Mikličeva. Preiskovalni sodnik običajno ukrep prepovedi približevanja otroka staršem podaljša za 10 dni. V tem času bi morali starši sami zaprositi za podaljšanje ukrepa na 60 dni, a tega ne storijo. »Takrat že obžalujejo, da so poklicali policijo, saj gre vendar za njihovega otroka. Prepričujejo se, da v resnici ni tako hudo.« Mikličeva opozarja, da je takšno zanikanje težav staršev nevarno. Otroku s tem sporočajo, da je njegovo vedenje sprejemljivo. Nasprotno bi moral ukrep policije družini pomeniti jasen znak, da si mora poiskati pomoč pri vseh možnih strokovnih službah. Ker je to prej izjema kot pravilo, se pogosto zgodi, da se v družini nasilje otroka stopnjuje, starši pa čez nekaj mesecev ponovno pokličejo na pomoč policijo. Da starši pogosto zgolj od ukrepa prepovedi približevanja pričakujejo, da bo rešil vse, opaža tudi strokovna delavka na Centru za socialno delo Piran Katja Lena. Zato opozarja, da je spreminjanje odnosov med otrokom in starši naporen in dolgotrajen proces. »Ukrepi so lahko šele izhodišče za delo z družino.«

Kam z nasilnim mladostnikom?

Sicer takojšnjo pomoč v takšnih primerih potrebujejo tako starši, ki so žrtve nasilja, kot tudi nasilni mladostniki zaradi svoje mladoletnosti in (vsaj formalne) odvisnosti od skrbi odraslih. A za slednje mora center poiskati takšno rešitev, s katero soglašajo tudi mladostniki, opozarja Lena. Nasilneža poskušajo najprej namestiti pri sorodnikih, ki jih ocenijo kot primerne, in so otroka pripravljeni sprejeti, z umikom k njim se mora strinjati tudi otrok. Če te možnosti ni, mladega nasilneža namestijo v krizni center za otroke in mladostnike – pod pogojem, da sprejme pravila bivanja in se strinja z umikom od doma. A krizni centri so včasih prezasedeni, pomemben je tudi nasilnežev vpliv na že nameščene otroke, morebitno ogrožanje drugih...

Da se na centrih za socialno delo srečujejo s pomanjkljivo mrežo pomoči mladostniku, ki ima težave z nasilnim vedenjem, smo v Dnevniku že opozorili. »Potrebovali bi specializirane ustanove, na primer krizne centre z usposobljenim osebjem in zagotovljeno varnostjo, kamor bi lahko namestili mladostnike tudi brez prostovoljne privolitve,« poudarja Lena. Običajno imajo nasilni mladostniki težave s sprejemanjem avtoritet, meja, ustanov in slabe izkušnje. Zato umik od doma večinoma zavračajo, saj ne zmorejo sprejeti pravil in reda, čeprav je prav to tisto, kar najbolj krvavo potrebujejo. »Kmalu ugotovijo, da jim nihče nič ne more in da jim obenem nihče ne more pomagati.« Ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar je zato prepričana, da kot družba na agresivne otroke še nismo pripravljeni. Otrok, pred katerimi bodo trepetali tudi njihovi starši, utegne zato v prihodnje biti še več.