Evropski dosežek Velenjčanov je pohvale in spoštovanja vreden, a sočasno se s tem niso razbremenili velikega tekmovalnega bremena, kajti le naslov slovenskega prvaka zanesljivo prinaša igranje v ligi prvakov v novi sezoni. Še ena sezona neigranja med elito in igranja v drugorazrednih evropskih pokalih bi pomenila velik udarec za Gorenje, posledično pa bi verjetno prišlo do velikih sprememb v igralskem kadru, politiki kluba, medijski prepoznavnosti, odzivu sponzorjev in gledalcev... Zato je domače prvenstvo zanje še toliko pomembnejše. In tudi precej napornejše, kajti obstaja možnost, da bo ekipa v dobrih treh tednih – od 6. do 30. maja – odigrala kar 11 tekem!
Še več: med polfinalom (na dve dobljeni tekmi) in finalom (tri) končnice DP čaka Velenjčane še sklepni turnir v Berlinu. V boj za prvaka Slovenije bo Gorenje vstopilo precej bolj utrujeno kot Celjani, ki bodo imeli lažje delo že v polfinalu, prav tako ne igrajo več v Evropi. Če ne bo presenečenj, bodo pivovarji začeli boj za krono s 47. zaporednimi zmagami na slovenski sceni in krvnikom Brankom Tamšetom. Ta kot trener Gorenja ali Celja na zadnjih 12 tekmah v zadnjih treh letih še ni izgubil sosedskega derbija, s klopi pa je odnesel tako Vladana Matića (CPL) kot Ivana Vajdla (Gorenje). Tisti Tamše, ki mu v Velenju niso želeli podaljšati pogodbe o sodelovanju, posutemu z uspehi, on pa je nato v Celju osvojil že štiri lovorike. Če bo Gorenje letos prvak, se nihče ne bo spraševal o smiselnosti takratne zamenjave Tamšeta. Če pa se bo izkazalo, da šokterapija z menjavo Tamše-Vajdl-Cvijič ni obrodila sadov, se postavlja vprašanje, zakaj je bilo potrebno zamenjati Tamšeta, ki je očitno zmagovalna kombinacija.
