Charlesova se v večjem delu predstave odmika od koreografije Ivanova in Petipaja, še največ se nanjo nasloni v drugem in četrtem dejanju, medtem ko v prvem in tretjem dejanju zareže tako v znano koreografsko strukturo kot v dramaturška zaporedja vsebine. Razgibanost kanoniziranih vzorcev ponuja uprizoritvi novo širino, problematičen pa je mestoma nekompatibilen spoj s strukturo Ivanova in Petipaja ter pogosto predolge plesne sekvence, ki ne držijo potrebne napetosti. Dramaturško napetost in logiko vsebine razpre šele stilno, koreografsko in atmosfersko usklajeno četrto dejanje, še posebej čustveno nabiti in pretresljivi pas de deux med Odette in Siegfriedom. Scenski pomenski lok se pripenja na vsebino, jo podpira in ostaja v svoji začrtani liniji: izčiščenem odru skoraj do njegove golote in minimalističnih aluzijah na dogajalne topose Labodjega jezera, dvor in jezero. Kostumografija (Uroš Belantič) ne ustvari enakega vtisa elokventnosti, saj niha med vsakodnevno lahkotnostjo v prvem dejanju, navezanostjo na tradicijo plesov tretjega dejanja in na baletno klasiko labodov drugega in tretjega dejanja.
Ansambel je plesno in izvedbeno uigran, na visokem nivoju, hitri glasbeni matrici se večinoma uspešno prilagaja; največ težav je mestoma pri skokih, predvsem pri moškem delu ansambla, in dovršenih stopalih pri dekletih. Gostja Laura Hidalgo utelesi Odette in Odile tehnično precizno, z izjemno plastičnimi in zgovornimi rokami, a s premalo razpotegnjenimi in s čustvi podloženimi telesnimi linijami. Princ Siegfried Petra Đorčevskega je emotivno izredno niansiran in voluminozen, njegov zgornji del neprestano diha z vlogo mladeniča, razpetega med ljubezenske odločitve, tehnično in partnersko je zanesljiv, z nekoliko pretrdimi doskoki. Telesno pretanjeno zgovorna je princesa Rite Pollacchi, umanjka ji le obrazna prepričljivost. Kraljica je v tokratni verziji Labodjega jezera postavljena na konice prstov: Olga Andreeva jo izrazi z eleganco in vzvišenostjo. Lukas Zuschlag kot Rothbart vnaša v uprizoritev negativni pol, ki ga izpeljuje dosledno, mogočno, s kančkom sarkazma in s tridimenzionalnimi telesnimi linijami. Med plesi tretjega dejanja izstopata koreografsko in izvedbeno inventivna in dovršena, z neobičajnimi prostorskimi strukturami in glasbenimi tempi speljana ruski in španski ples.
Na reprizi sta svoj plesni krst v vlogah Odette in Odile odplesali Tjaša Kmetec in Rita Pollacchi. Tjaša Kmetec kot Odette je interpretativno mehka in dosledna, telesno ji predvsem v drugem dejanju v solo nastopih manjka koordinacije in razpotegnjenih okončin, v celem tudi telesne pretočnosti in mehkejših sestopov s konic prstov. Pollacchijeva v vlogi Odile vstopi v uprizoritev dinamično, ravno prav vzvišeno, zapeljivo in preračunljivo, natančna je v izvedbi korakov in virtuozna v trajajočem stanju na konicah prstov. S hladno distanco, z nekakšno vase potisnjeno, a z grozečo zlobo je Rothbarta odplesal Juki Seki. Nina Noč v vlogi princese enakomerno razporeja svojo telesno in interpretacijsko krhkost in tehnično zanesljivost izvedbe. Kraljica Regine Križaj nosi težo svojega stanu umirjeno in ponosno, v plesnih sekvencah razpre široke amplitude telesnih okončin.
Uprizoritvi se kljub nekaterim učinkovitim rešitvam in plesni izvedbi na visokem nivoju zatika pri povezavi vizualnih in koreografskih elementov. Poskusi inovacij klasičnobaletnih paradigem so vedno trd oreh za njihove ustvarjalce; gre za iskanja kompromisov, ki pa brez jasno opredeljenega celostnega pomena ne dosežejo svojega učinka.