V tistih časih se je v slovenskih deželah s kmetijskimi deli preživljalo kakih 95 odstotkov prebivalstva. Poleg tega, da so se ukvarjali z garaškim delom, so njihove moči načenjali še turški vpadi, ki so jim odnašali pridelke in življenja. Zato so bile povišane zahteve gospode dokončno kaplja čez rob in so kmete spodbudile k uporom. V obdobju dveh stoletij in pol je na tleh s slovenskim prebivalstvom izbruhnilo približno 140 uporov, od tega pet velikih, ko so se med sabo povezali kmetje iz več pokrajin. Nekako najbolj znan je hrvaško-slovenski upor leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca. Med največje punte sodijo še koroški upor leta 1478, drugi vseslovenski upor leta 1635 ter v literarnih delih morda največkrat opisani tolminski punt, do katerega je prišlo leta 1713.

Začelo se je prav pri Konjicah

Posebno mesto med upori pripada prvemu vseslovenskemu uporu iz leta 1515, ki so mu Konjičani ob njegovi 500-letnici namenili spominsko prireditev. Ta upor velja tudi za največjega na Slovenskem, saj je zajel skoraj celotno z našimi kmeti poseljeno ozemlje, ocenjeno na 25.000 kvadratnih kilometrov, udeležilo pa se ga je kar 80.000 članov kmečke zveze oziroma puntarjev, kot so se imenovali. Beseda punt izvira iz nemškega izraza za slovenski kmečki upor – Windischer Bauernbund.

Slovenskim Konjicam pri tem pripada posebno mesto in tudi Janez Vajkard Valvasor je v svoji Slavi vojvodine Krajnske zapisal, da se je leta 1515 širjenje kmečkih uporov iz Notranjske na Štajersko začelo prav pri Konjicah. Iz konjiških dogodkov naj bi izvirale tudi prve v slovenskem jeziku natisnjene besede, »le vkup, le vkup, uboga gmajna«. Na odigranem prizoru sredi tega štajerskega mesta, ki bo prihodnje leto slavilo svoj 870. rojstni dan, so včeraj ponovno odzvanjale besede, ki so jih uporniki leta 1515 v Konjicah napisali in poslali cesarju: »Presvetli cesar, najmilostljivejši gospod! Mi ubogi ljudje, vsi in vsak med nami, pa tudi celokupna gmajna, ki smo sedaj vsi skupaj zbrani v Konjicah in vsa zveza od Kranjske do Ptuja, dajemo vašemu cesarskemu veličanstvu na znanje, kakšna velika krivica in obremenitev nam je povsod od naših višjih storjena bila...«

400 nastopajočih

Tudi vrelo je včeraj popoldne na konjiškem Mestnem trgu skoraj tako kot pred 500 leti. 400 nastopajočih, oblečenih v kostume, ki so jih iz materialov »iz garderobnih omar domačinov« ustvarili in sešili člani domačega literarnega društva Gnezdo, se je dobro vživelo v svojo vlogo. Enako velja za grajsko gospodo in vojščake, za katere so na prostoru ob trgu izdelali veliko maketo gradu. Odigrani prizor se je zaključil s silnim žvenketom orožja v bitki za staro pravdo, v kateri so pred 500 leti po štirimesečnem bojevanju krajšo, kakopak, potegnili kmetje. Tokrat se je odvil manj krvavo. Konjiški zmaj, ki je po starodavni legendi prebival v votli Konjiški gori in ustrahoval domačine, je tokrat stopil na njihovo stran in jim dal vedeti, da bodo tudi zanje nekoč prišli svetlejši dnevi.

Glavno breme, od zamisli do organizacije prireditve, je ležalo na plečih javnega zavoda Splošna knjižnica Slovenske Konjice, ki v občini nastopa kot nosilec kulture, povezuje pa tudi turistično dejavnost ter ima pod svojim okriljem tudi turistični informacijski center. Vodi ga Tjaša Kangler, ki nam je o uspeli prireditvi povedala: »Ideja se je rodila v literarnem društvu Gnezdo, kjer se že nekaj let ukvarjajo s srednjim vekom. Od ugotovitve, da se je vseslovenski upor pred 500 leti dogajal pri Konjicah, do tega, kar vidite danes na prizorišču, ni bilo veliko ovir. Vsi so nas podpirali in nam pomagali, od lokalne skupnosti do številnih društev.«

Kot rečeno, je kmečki punt odigralo 400 prostovoljcev, od tega kar 120 dijakov konjiške gimnazije. Po prireditvi so se vsi nastopajoči v mestnem parku zadovoljno zadržali na prigrizku in druženju. Dopoldne so v mestu priredili še tradicionalno jurjevanje z blagoslovom konj pri cerkvi sv. Jurija, obiskovalci pa so si z zanimanjem ogledali tudi srednjeveško tržnico.