In se lotite dela. Vse skupaj zgrabite v samem začetku, ko je ideja še bolj kot ne na ravni domisleka. Pregledujete stvari, študirate, beležite, razvijate, strukturirate, oblikujete. Ideja dobiva prve konture, prepoznavne oblike, izrisuje se potencial, ki ga nosi v sebi. Prva tipanja in poizvedovanja pri zainteresirani, laični, strokovni in tudi povsem tretji, torej neobremenjeni javnosti vam vračajo dosledno pozitivne reakcije. Ne le da je dobro, ampak je to celo nujno izpeljati, saj ne gre za novo verzijo starega, ampak za popolnoma novo, nepokrito in nestrukturirano polje.

Idejo od prvih zametkov in skic razvijete in strukturirate do forme elaborata, ki jo državna institucija, zadolžena za to področje, takoj prepozna kot nujno, pristojni minister pa jo razglasi v svojih predstavitvah ob nastopu nove vlade celo za eno od treh prioritet. In res, po nekaj večmesečnih zamikih, ki se kmalu spremenijo v leto dni, se vendarle pojavi razpis. V njem prepoznate artikulacijo, ki ste jo predložili v idejni zasnovi, pri čemer ne gre za tipično domačijsko izigravanje razpisnih pogojev, s katerimi se onemogoča ali izloča konkurenca, ampak se prepoznana dikcija v razpisu dejansko veže zgolj in samo na cilje projekta, na generiranje vsebine, na tako rekoč javno dobro. Začne se zadnja faza, finiš, natančno strukturiranje projekta v vseh aspektih in dimenzijah do mikroravni, ki bo idejo kar se da natančno materializirala in spravila v življenje. Od vsebine, strukture, finančnih razrezov, kadrovske sestave, promocijskih in strateških načrtov. Kljub enoletnemu ukvarjanju s projektom so zadnji dnevi pred zaključkom razpisa vedno hektični, vendar vse pade na svoje mesto in stvar uspešno zaprete. Razpis se zapre in nastopi mir, saj ste v danih okoliščinah, časovnih parametrih in razpisnih pogojih dali od sebe vsaj trenutni optimum, če že ne maksimum.

Ampak seveda to ni dovolj. Streznitev pride hitro in v radikalni obliki. Razpis je seveda dobil drug prijavitelj. Argumentacija, s katero zavrnejo vaš projekt, se glasi: »Preveč kompleksno.« Človek globoko vdihne, jasno. Konec koncev je mogoče, da je nekdo nekaj bolje razumel, videl ali dojel, nekaj bolj natančno strukturiral in preprosto našel preprostejše, bolj izčiščene rešitve, boljše od vaše, ki je preveč kompleksna. Z raznih koncev začnejo vznikati povezave med drugo linijo birokratov in zmagovalci razpisa, podatki o finančnih težavah dotičnih birokratov, o njihovih zavoženih investicijah, o kreditih in neplačanih obveznostih zmagovalca, ampak vse to v svoji fanatično in delno smešni korektnosti spregledujete, saj je smiselno vztrajati v poetiki idealizma do konca oziroma dokler se ne dokaže drugače.

To se zgodi na kratki kavi z zmagovalcem razpisa. Osebo vidite prvič, zato prve pol ure še vztrajate pri možnosti, da stvari niso takšne. Ampak seveda so, in to radikalno. »Ti povem po pravici, ker mi deluješ okej dečko,« je stišal glas in s pogledom zataval po kafiču, kot v najbolj konspirativnih prizorih Jamesa Bonda. »Jaz, veš, nimam koncepta,« je skomignil z blagim nasmeškom. »Ne vem točno, kaj, kako in s kom bom počel.«

In to je vse. Na poti domov vas najprej oplazi teža praznih žepov, nato vam začne okoli glave brenčati samopodoba popolnega bedaka, še preden odklenete vrata domačega stanovanja, pa se vam ves idealizem in zanos sesiri v neko esencialno odvratnost, od katere vam gre na bruhanje. Torej od samih sebe. Pred vami je sanacija lastne naivnosti, ki je verjela, da je sistem, ki ga je Vesna Vuk Godina v svoji knjigi Zablode postsocializma poimenovala refevdalizacija, sistem razpada družbenega sveta v manjše partikularne socialne svetove domačij, svetove socialnih skupin, ki povezujejo svoje člane po logiki zagotavljanja skupnega preživetja in za katero brez zadržkov uporabljajo vsa sredstva, ne oziraje se na zakone, zakonitosti in strategije, ki preživetje zagotavljajo. Kar pomeni, da je v tej igri dovoljeno dobesedno vse.

Ugotovitev, da se je v državi premaknilo, sicer po nekem najbolj optimističnem scenariju drži, vendar za zdaj zgolj in izključno na retorični ravni. Vse, kar nam je za zdaj uspelo, je uvedba dvojnega diskurza: diskurz pravne države, ki ga uporabljamo v javnih debatah, javnih nastopih in medijskih razkritjih, medtem pa realnost praktično v celoti obvladujejo prastare preživitvene prakse in logika domačij. Konkretno, državo obvladujejo uradniki druge, tretje lige, ki z nasmeškom opazujejo prihode in odhode ministrov in njihovih ekip, pri tem pa skrbijo zgolj za varnost svoje službe in seveda za nedotakljivost svojih razpisov. Opisana doza idealizma je namreč več kot preveč za eno reinkarnacijo, če hočete preživeti. In če hočete preživeti, se boste pri naslednjem razpisu ukvarjali izključno z razpisnimi pogoji in lobiranjem, ne pa z vsebino. Z vsebino in javnim dobrim se v tej državi ukvarjajo samo naivneži in bedaki.