Tudi državnozborska razprava o kandidaturi Sama Fakina za tretji mandat na čelu zavoda za zdravstveno zavarovanje deluje kot manifest brezbrižnosti. Pa pri tem sploh ne gre za neuresničene ideje o novih obrazih in vnovične težave s slabo izbiro med kandidati. Od poslancev smo lahko na primer izvedeli, da naj bi zdravstveno reformo namesto na ministrstvu za zdravje pisali kar v zdravstveni blagajni, z denarjem za zdravljenje bolnikov pa naj bi pokrivali tudi izgube bolnišnic, za katere mora v vlogi ustanovitelja javnih zavodov v resnici poskrbeti vlada. Zadnjo besedo pri izbiri generalnega direktorja imajo torej ljudje, ki se jim ni ljubilo prebrati niti najosnovnejše zdravstvene zakonodaje ali si vsaj naročiti izvlečka v slogu priročnikov za telebane. Ti isti ljudje bodo morda (če se vladi izjalovi strategija, da z zamudno analizo reformo in zoprna pogajanja o njej kar najbolj odloži) odločali o novi zakonodaji. Ni čudno, da se sposobnejši menedžment zdravstvu izogiba kot kugi.
Nekaj optimizma vzbuja vsaj samo zdravstvo, ki je pri sumu ebole pri bolnici pokazalo, da je v nasprotju s politiki opravilo domačo nalogo in se učilo iz napak. A za vsako zgodbo o uspehu je predvsem veliko entuziazma na posamičnih bolnišničnih oddelkih, kjer skušajo standarde bogatejših zdravstvenih sistemov dosegati kljub kilavim okoliščinam. Te politike vseh barv zanimajo šele, ko gre kaj hudo narobe in dobijo priložnost za slabo obveščeno moraliziranje. S prostorskimi in kadrovskimi razmerami v UKC so se na primer ukvarjali, ko so zaradi premajhnih zmogljivosti ob gripi mnogi bolniki ležali po hodnikih. A čeprav se še vedno kakšen bolnik znajde na hodniku ter je zdravnikov in medicinskih sester na nekaterih oddelkih še vedno premalo za normalno delo, to ne vzbuja kaj dosti pozornosti. Ravno nasprotno, člane sveta UKC Ljubljana je pri predstavitvah kandidatov menda zmotilo, da so veliko govorili o ustvarjanju boljših razmer za delo.
Slovenski zdravniki, ne le tisti iz največje bolnišnice, jih nameravajo prihodnji teden zahtevati s stavko. Svoje pričakujejo tudi drugi zaposleni v zdravstvu, dobavitelji, direktorji bolnišnic, ki si želijo vrnitve na predkrizno financiranje... In brez dodatnega programa operacij in pregledov, ki pa seveda ne bodo zastonj, ne bo mogoče skrajšati neznosnih čakalnih dob. Letošnji denar obveznega zavarovanja še ni v celoti razdeljen, kaj bo dobilo prednost, pa je še precej pomembnejše od nesrečnega kadrovanja. Tudi v tem primeru bo imela zadnjo besedo politika. Prav tista, ki ima pri zdravstvu težave že z abecedo.
