Slike Groharja, Jakopiča, Jame in Kobilce, original Kekca in prvega slovenskega zvočnega celovečerca Na svoji zemlji, ostanki Rusjanovega letala, negovska čelada iz 4. stoletja pred našim štetjem... To je le nekaj od več kot tristo predmetov slovenske premične kulturne dediščine, ki jih Slovenija želi dobiti iz Srbije na podlagi nasledstvenega sporazuma po nekdanji SFRJ.
Visoka predstavnica Slovenije za vprašanja nasledstva Ana Polak Petrič je zahtevek, v katerem je skupno 313 predmetov, včeraj predala srbskemu veleposlaniku Aleksandru Radovanoviću, potem ko ga je leto dni sestavljala skupina pod vodstvom Narodne galerije ob sodelovanju zunanjega in kulturnega ministrstva ter zunanjih strokovnjakov.
Prvi takšen zahtevek
Vračanje kulturne dediščine doslej ni bilo v ospredju pogajanj o nasledstvu, saj so bila bolj izpostavljena vprašanja deviznih vlog, delitve veleposlaništev ter finančnih sredstev in dolgov SFRJ. O tem govori tudi podatek, da sporazum o nasledstvu navaja, naj države naslednice sezname premične kulturne dediščine sestavijo v dveh letih, a je Slovenija po enajstih letih veljavnosti sporazuma po dostopnih podatkih sploh prva, ki je to storila.
Slovenija je za zdaj sestavila seznam samo za Srbijo, to pa zato, pravi Polak-Petričeva, ker je takšnih del tam največ, saj je na ozemlju Srbije največ nekdanjih zveznih ustanov. Podpisnic sporazuma o nasledstvu je pet, a slovenski predstavniki računajo, da se o teh delih lahko dogovorijo s Srbijo, ker drugih naslednic neposredno ne zadevajo.
Vrednost ni ocenjena, seznam ni nujno dokončen
Večina del so slike, kjer posebej izpostavljajo Groharjevo Pomlad, Jakopičev Ljubljanski grad, Jamovi Dekle ob oknu in Krajina, Sternenov Ženski akt in Kobilčin Portret starke. Trinajst je originalov filmov, poleg omenjenih tudi Jara gospoda in Balada o trobenti in oblaku. Na seznamu je zahteva po vrnitvi ostankov Rusjanovega letala, s katerim se je leta 1911 smrtno ponesrečil v Beogradu, ter letala BK-11, ki ga je izdelala prva slovenska tovarna letal, ustanovljena leta 1946. Slovenija želi tudi zadnjo poštno kočijo, ki je delovala v Istri in slovenskem Primorju in je razstavljena v beograjskem Poštno-telegrafsko-telefonskem muzeju, od tam pa tudi poštne žige in druge predmete oziroma zbirke. Poleg tega pa še kulturno dediščino iz železniškega muzeja. Ocene vrednosti teh umetnin ni, seznam pa ni nujno dokončen, saj si Slovenija pridružuje pravico, da ga dopolni.
»Ne gre za zasebne zbirke, ampak za delitev tistega, kar je bilo v državni lasti in v zveznih ustanovah – predsedstvu, zveznem izvršnem svetu, vojaškem muzeju, Kardeljevi vili in drugje. Republike so tem ustanovam darovale ali posodile umetnine, ker so želele biti tam prisotne s svojimi deli. In tudi avtorji so imeli pogosto interes, da so razstavljeni v prostorih, ki so jih obiskovali tudi tuji diplomati,« pravi Polak-Petričeva.
Na vrsti so spet strokovnjaki
Vračanje predmetov kulturne dediščine lahko traja zelo dolgo. Slovenija denimo še vedno ni dosegla vrnitve mnogih umetnin, ki jih je pred in med drugo svetovno vojno odnesla Italija. Polak-Petričeva kot naslednji korak pričakuje obisk slovenskih strokovnjakov v Srbiji, da bi ugotovili pravilnost podatkov, nato pa bi se začeli pogovori s srbsko stranjo. Izraža optimizem glede na to, da so se države naslednice dogovorile o delitvi 99 odstotkov umetnin, ki so bile v diplomatsko-konzularnih predstavništvih SFRJ. Tako bodo maja v Narodni galeriji odprli razstavo Sloveniji vrnjenih del. Pri delitvi teh umetnin je bil prvi kriterij nacionalnost avtorja, če je bila težko določljiva, pa to, na območju katere države je največ deloval in katerim umetniškim krogom je pripadal.
Srbsko veleposlaništvo ni vrnilo klica za komentar o tej temi. Pričakovati je, da bo tudi Srbija sestavila podoben seznam umetnin v Sloveniji, ki pa bo verjetno precej krajši glede na to, da je bilo tu manj zveznih objektov. Slovenija bo najverjetneje v prihodnosti podobne zahtevke pripravila tudi za druge naslednice.
