Naslov vaše predstave je Ciganka, kar bi utegnilo biti v zaostrenih razmerah v zvezi s sovražnim govorom za koga tudi sporno. Razumem, da je težko narediti »romski« golaž, vendar pa bi bilo nemara bolj politično korektno predstavo nasloviti Rominja. Kakšno je vaše stališče?

Vse je odvisno od konteksta in od tega, kdo besede uporablja in v kakšnem kontekstu. Cigan je seveda lahko zaničljiv izraz, tako kot Šiptar za Albanca, čeprav mnogi Romi sebe imenujejo Cigani, podobno kot Albanci sebe pogosto imenujejo Šiptarji. Ko govorim o narodu, govorim o Romih, ko govorimo o glasbi, pa ne moremo reči drugače kot ciganska glasba, kajti ciganska glasba je eden od segmentov romske.

Razlika med romskim in ciganskim pomeni tudi žanrsko razliko?

Seveda. Obstajajo štiri zvrsti romske glasbe. Ena je gitano oziroma flamenco, druga je manouche, ki je glasba Sintov iz severnega dela Francije, znana tudi kot gipsy swing. Naslednji zvrsti se reče ciganska glasba, gre pa za glasbo iz srednje in vzhodne Evrope, se pravi iz Poljske, Češke, Madžarske in Romunije. Zadnja zvrst je romska glasba, ki prihaja z območja Balkana, Orienta, Turčije in drugih bližnjih krajev. Delitev torej že obstaja. V francoskih specializiranih glasbenih trgovinah so oddelki poimenovani prav na tak način. Mi, Šukar, izvajamo cigansko in romsko glasbo.

Sumim, da ta razvrstitev še ne obstaja dolgo.

Ne vem, koliko časa obstaja. Od leta 1971, ko je bil v Londonu prvi kongres Romov, je določeno, da je Rom uradni naziv za pripadnika naroda, česar se držimo, pri posameznih zadevah pa se lahko uporabi tudi poimenovanje Cigan. Kot že rečeno, balkanski Romi sebe pogosto imenujejo Cigani. »Ciganin sam, al' najlepši,« poje Ljuba Aličić. Sam nikoli nikomur ne rečem cigan kar tako. Pri nas Mišo Kontrec pravi, da je Cigan. Tudi Šaban Bajramović je vedno trdil, da je Cigan.

Videli bomo torej romsko-ciganski muzikal?

Ne bi bil rad prevzeten in temu rekel muzikal. Gre za predstavo, ki kombinira ples, glasbo in igro, poskuša pa prikazati en dan v romskem taboru. Vse se začne z naselitvijo na nekem kraju, zaplete se s pojavitvijo socialne delavke, ki namerava stanovalce deložirati. Ciganka, protagonistka predstave, stopi v bran svojemu taboru in svojim otrokom ter socialno delavko začara. V nadaljevanju se zgodijo še druge stvari, predstava pa ima srečen konec. V enem od prizorov se srečata skupini Romov z Balkana in iz vzhodne Evrope, stik se pokaže v prepletu pesmi in plesov obeh območij. Gre za precej obsežno produkcijo, v kateri bodo nastopili izvajalci iz Rusije, Ukrajine, Srbije in Slovenije.

Madžarov in Romunov ne bo?

Glede na količino denarja, ki smo ga imeli na voljo, smo morali biti skromni. Produkcija temelji na mazohističnih željah oziroma potrebi umetnikov po izražanju. Če bi želel angažirati profesionalce, bi morali imeti večji proračun.

Načrtujete s tem projektom še kakšno gostovanje?

Dogovarjamo se za sodelovanje na festivalu Kamoro v Pragi naslednje leto, kamor gremo s Šukarji letos tretjič, gre pa za največji evropski romski festival.

V zgodovini popularne glasbe so svojo potrditev doživele različne zvrsti romske glasbe, odvisno od časa. Zvrst manouche je proslavil Django Reihnardt in za njim mnogi drugi. Enako velja za flamenco, za Ruse iz časov filma Cigani letijo v nebo, za Balkance, ki so se v zadnjem obdobju uveljavili s pihalnimi orkestri. Kaj je v romski glasbi zadnje čase popularno?

Pred nekaj leti je bilo priljubljeno zlitje sodobnih ritmov z romsko glasbo, kar smo lahko slišali pri izvajalcih, kot sta Mahala Rai Banda ali Goran Bregović, pri nas pa to počne didžej Haris Pilton. Zadnje čase se romska glasba vrača h koreninam – trenutno je zelo priljubljena zadnja plošča zasedbe Taraf de Haïdouks iz Romunije, ki se je vrnila k osnovnim prvinam, čeprav člani zasedbe nikdar niso izvajali sodobnih zvokov. Trend so izrazito akustične zasedbe, čeprav je moda kombiniranja s sodobnimi prijemi iz zadnjih let imela svoj vpliv in je romsko glasbo zelo popularizirala, predvsem po zaslugi balkanskih pihalnih zasedb, ki imajo močne ritmične sekcije.