Hillevi Martinpelto je debitirala konec osemdesetih let v stockholmski Kraljevi operi kot Čo Čo San v Puccinijevi operi Madama Butterfly, potem pa se je kot lirska sopranistka izmojstrila v Mozartovih vlogah – kot Pamina v Čarobni piščali, Fiordiligi v Cosi fan tutte, Contessa Almaviva v Figarovi svatbi, Donna Anna v Don Giovanniju, Elettra v Idomeneu, a tudi v operah drugih komponistov, predvsem Verdija in Wagnerja. Prav tako bogat je njen koncertni repertoar. Stala je na odrih najuglednejših opernih in koncertnih hiš po svetu ter ob velikih dirigentskih imenih, kot so sir John Eliot Gardiner, sir Simon Rattle, sir Colin Davis, René Jacobs, Zubin Mehta, Esa Pekka Salonen ali Kurt Masur. Je častna članica stockholmske Kraljeve akademije za glasbo.
Po repertoarju sodeč se ne ustrašite ne zgodnjebaročnih ne avantgardnih skladb, niti nove glasbe. Kaj pa bi recimo odklonili?Repertoarno sem pela veliko različne glasbe, od baroka do zelo sodobne glasbe, in skozi vse te priložnosti sem se lahko izpopolnila. Fantastično za pevca je, če ni preveč zaljubljen v neko »svoje« področje in je pripravljen raziskovati nova polja. Želela bi peti marsikaj, a sem že odklonila vloge, za katere sem čutila, da bi lahko škodile mojemu glasu ali da nimam ustreznega glasu zanje.
Slogovna fleksibilnost je zagotovo dobrodošla, verjetno pa si mora pevec znati postaviti tudi meje.Mislim, da je pomembno poznati slog, na primer kako je za glas komponiral Mozart ali Wagner, nadalje pa je pomembno tudi, da vlogo skušaš odpeti tako, kot si jo je zamislil skladatelj, in čim bolj avtentično. Prav tako je pomembno, da pevec uporablja lasten glas in orodja in da ne skuša zveneti kot nekdo drug.
In kaj v poplavi odličnih pevcev naredi pevca »s presežkom«?Da postaneš uspešen pevec, potrebuješ mnogo več kot le dober glas. Moraš biti sposoben, da s svojo interpretacijo premakneš nekaj v srcih poslušalcev, biti pa moraš tudi zdrav in zanesljiv. Ta poklic je zelo težak, sploh če veliko potuješ po svetu.
Na kaj pazite pri svoji pevski tehniki, kje so poudarki?Vedno sem previdna, ko sprejemam nove vloge, primerne za moj glas, vedno pa sem se razveselila tudi kakšnih mejnih vlog. To me je v resnici prisililo, da sem še več delala na svoji tehniki glasu, da sem se še bolj poglobila v študij – vse skupaj pa mi je dalo nova krila. Še vedno recimo rada pojem Mozartove vloge in tudi druge vloge, ki sem jih že pela, in še vedno se ob njih učim.
Kakšen odnos imate do predajanja znanja mladim?Mlade pevce sem začela poučevati pred nekaj leti, predvsem sopranistke, in mislim, da je poučevanje tudi zame zelo koristno. Njihove glasove skušam spraviti na višji nivo, da pojejo z lahkoto in v ravnovesju.
Ves čas lovite ravnotežje med produkcijami v tujini in doma na Švedskem, kjer ste osredotočeni na sodelovanja s Kraljevo opero v Stockholmu in Drottningholm's Royal Theatre. Kako v agenturnem smislu peljete svojo kariero?Vedno sem bila »voznik svojega avta«, ampak ko sem dobila kakršno koli povabilo, sem se posvetovala tako s svojim agentom kot s svojim soprogom. Zelo pomembno je, da živim tudi neko realno, uravnoteženo življenje in skrbim za svojo družino. Tudi ko sem bila najbolj zaposlena in v resnici več let na poti po svetu, je bil zame zelo pomemben čas med projekti – preživela sem ga doma, družinsko ozračje me je vedno prizemljilo. Zvečer lahko pojem pred tisoči v koncertni ali operni hiši, vendar naslednji dan skrbim za povsem običajne stvari doma: grem v trgovino, spremljam sina v šolo. V resnici sem precej ponosna na to, da mi uspeva imeti oboje, kariero in družino.
Švedsko razumemo kot meko svetovnega zborovstva. Tudi vi ste verjetno začeli svojo pot kot pevka v zboru?Švedska ima veliko dobrih zborov, to je res, tudi sama sem pela v različnih zborih, preden sem začela solistično pevsko kariero. Med študijem na akademiji sem kar nekaj let pela v slovitem Komornem zboru Erica Ericsona. Švedska ima očitno ta primat zaradi nečesa, kar je povezano z našim jezikom, in predvsem zaradi discipline. No, vsaj mislim, da je tako.
Sodelovali ste s številnimi uglednimi maestri, še posebno intenzivno s sirom Johnom Eliotom Gardinerjem, njegovim Monteverdijevim zborom in orkestrom.Res sem delala s številnimi uglednimi dirigenti in vsa ta naša druženja so bila zelo zanimiva, zabavna, zaradi tega se počutim počaščeno. Sploh na sira Johna Eliota Gardinerja imam posebej lepe spomine, skupaj smo posneli številne opere, imeli smo daljše turneje po Evropi in Ameriki. Ja, lahko bi rekla, da je sodelovanje z njim nekakšen vrhunec moje kariere.
Kaj vam pomeni laskavi naziv pevka kraljevega dvora, ki vam ga je podelil švedski kralj?Naslov, ki sem ga prejela od kralja Švedske, je časten in sem nanj precej ponosna. Ne pomeni pa ta naziv sam po sebi nič posebnega, le to, da so me ob različnih priložnostih večkrat povabili, da sem pela v kraljevi palači.
V Slovenijo prihajate prvič. Kakšna so vaša pričakovanja?Res je to moj prvi obisk Slovenije, zelo se veselim ponovnega srečanja z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec. Pred nekaj leti sva bili skupaj na krajši turneji na Švedskem, ko je še živela pri nas, takoj sva se našli in ujeli tudi karakterno. Vem, da je njen Komorni zbor Ave fantastičen in verjamem, da bomo skupaj imeli nekaj odličnih koncertov. Seveda pa se posebej veselim, da bom videla košček vaše menda prečudovite narave.