Če bi skušali iz tipičnega risoromana odstraniti besedilo, bi dobili pomensko razpuščen niz podob, ki bi jim lahko pritaknili neomejeno število možnih zgodb; te bi resda bile variacije druga druge, a z vsako novo besedilno rešitvijo bi se celotna zgodba nesporno predrugačila. V risoromanu z odvzetjem bodisi besedilne bodisi vizualne komponente zgodbo temeljno osiromašimo. Nič takega se ne zgodi v Balkanalijah, kjer bi večji del pripovedi tudi brez besedila (če bi ga iz branja izločili) ostal precizen, jasen in močan. Balkanalije niso tipičen spoj besedila in ilustracije, saj vizualni jezik na najboljši možen način dominira. Slika vodi, besedilo sledi. Besedilo je arbitrarno, slika je suverena. Kar ne more presenečati, saj je knjigo ustvarila ilustratorka, ki slovi po izjemni slikovni pripovedni moči in večplastnih vizualnih metaforah. Kot avtorica, ki je svoj prepoznaven slog zgradila s komentiranjem zahtevnih tem v eni učinkoviti, dobro premišljeni podobi. To pojasni, zakaj so podobe v Balkanalijah pred besedilom in nad njim, zakaj je pripoved v celoti naslonjena na risbo in zakaj ima besedilo v resnici funkcijo ilustracije in je do neke mere poljubno. To ne pomeni, da je besedilni del pripovedi brez svojih vrhuncev, nasprotno – najbolj presenetljivo učinkovit je, ko ga najdemo zamaknjenega v skorajda že pesniško obliko in jezik.
Balkanalije so s svojim neobičajnim prepletom »učinkovin« hvaležen bralski odmor, na ravni podobe pa čudovit estetski dosežek. So parabola, ki razčlenjuje univerzalna sporočila o bratstvu, sovraštvu, smrti, (bre)zdomstvu, celjenju ran, hkrati pa razgrinjajo številne lokalno specifične sestavine in sentimente, zaradi katerih je »lokalno« branje svojevrstno nostalgično potovanje.