Avtomobili kot oblikovni objekti, prave skulpture na štirih kolesih, so začeli nastajati v trenutku, ko je nastal avtomobil. Sprva je bilo seveda vse bolj podrejeno tehniki, a takoj ko je tehnika napredovala do neke samoumevne zanesljivosti, so se oblikovalci posvetili tistemu, kar voznik in okolica vidijo. Oblika avtomobila namreč izraža tudi značaj kupca in korak do nastanka prvih pravih oblikovalskih studiev je bil majhen. In kje bi to bolje poznali kot v deželi, v kateri imajo izostren oblikovalski občutek, kjer vedo, kaj so čustva, ki jih premore tudi sicer tako hladna pločevina. Italija je dežela, kjer nastaja hrepenenje po še lepšem, še bolj všečnem.

Lahko bi celo rekli, da je pri njih tehnika skorajda v drugem planu, prvo je tisto, kar vidimo in občutimo. V oblikovalskem studiu Pininfarina se tega dobro zavedajo, sicer ne bi ustvarjali sanj za Ferrari, Alfo Romeo, Peugeot, Fiat, GM, Lancio in Maserati, če naštejemo le nekatere njihove stranke. Začelo pa se je seveda precej bolj skromno, in to že davnega leta 1928.

Organizatorji so bili ogorčeni, mediji pa navdušeni

Battista Farina - Pinin se je namreč tistega leta odločil, da bo izstopil iz podjetja svojega brata in bo po svoje oblikoval karoserije avtomobilov, ki so postajali ravno v tistem času vedno bolj dizajnerski, ekstravagantni, nenavadni. Od kočij z motorjem do avtomobila v pravem pomenu besede je bila sorazmerno kratka pot, a eno je bil delujoč avtomobil, drugo pa avtomobil, ob katerem je zaigralo srce. Na samostojno pot se je podal s pomočjo denarja iz ženine družine in Vincenza Lancie, ki je tudi sprevidel Battistov talent in odločenost, tako da so v prvem letu obstoja podjetja, uradno navajajo letnico 1930, zaposlovali 18 ljudi in izdelali 50 karoserij.

Podjetje je imelo sedež v Torinu in bolj ko se je razvijala avtomobilska tehnologija, več dela so imeli pri Pininfarini. Battista je tako v imenu podjetja elegantno združil svoj vzdevek s priimkom, sredi tridesetih let pa so že delali za Lancio, Alfo Romeo, Isotto, Hispano Suizo, Fiat, Cadillac in Rolls Royce. Podjetje je počasi raslo in se uveljavljalo, a vse skupaj je ustavila druga svetovna vojna, ko je moralo podjetje s 400 zaposlenimi, poleg oblikovalcev tudi v proizvodnji karoserij, preusmeriti proizvodnjo v bolj vojaške namene. Izdelovali so na primer reševalna vozila in vozila za prevoz žarometov, s katerimi so po nočnem nebu iskali zavezniške bombnike. Povsem pa so morali zapreti tovarno, ko so njihove proizvodne hale uničili zavezniški bombniki.

Po drugi svetovni vojni so seveda v skladu s takratno filozofijo Pininfarini prepovedali udeležbo na avtomobilskem salonu v Parizu leta 1946. A to ni ustavilo Battiste in njegovega sina Sergia, ki je vedno bolj prevzemal vajeti posla v svoje roke; sama sta iz Torina v Pariz odpeljala vsak svoj avtomobil in kar pri vhodu v salon postavila vizijo razvoja avtomobilov – alfo romeo 6C 2500 S in lancio aprilio kabriolet. Organizatorji so bili ogorčeni in govorili o »hudiču Pininfarini«, obiskovalci in mediji pa so bili navdušeni in govorili o »torinskem vzporednem salonu«.

Spremembo imena odobril italijanski predsednik

Zares pa so se na zemljevid avtomobilizma po vojni pri Pininfarini postavili s sodelovanjem s Ferrarijem. Za prvi sestanek sta se Battista Farina in Enzo Ferrari dogovorila na »nevtralnem« ozemlju, v mestu Tortona, na pol poti med Torinom in Modeno, kajti ne Farina ne Ferrari nista želela priti na sedež drugega podjetja. Sestanek in predvsem dogajanje po njem je zelo živo opisal Sergio Farina: »Ko sva se z očetom peljala nazaj proti domu, ni niti za trenutek umaknil pogleda s ceste. Nato mi je sredi vožnje rekel, da bom od zdaj naprej jaz skrbel za Ferrari, od oblike, inženiringa do tehnologije in konstrukcije. Lahko si predstavljate, kako sem se počutil v tistem trenutku. Če avtomobil ne bi imel strehe, bi verjetno od veselja skočil iz njega.« In od tega sestanka leta 1951 pa do danes sta edina Ferrarijeva modela, ki mu oblike niso določili pri Pininfarini, dino 308 GT4 iz leta 1973 in laferrari iz leta 2013.

Battista Farina si je uradno spremenil ime v Batista Pininfarina leta 1961, spremembo je odobril sam takratni predsednik Italije. Zadnji avtomobil, pri katerem je Battista še aktivno sodeloval, pa je bil 1600 duetto Alfe Romeo, ki so ga predstavili na ženevskem avtosalonu leta 1966, saj je le mesec kasneje, 3. aprila, Battista v starosti 73 let umrl. Vajeti je nato prevzel sin Sergio in ravno on je bil tisti, ki je leta 1965 osebno prepričal Enza Ferrarija, da naj v prihodnje kupcem ponuja avtomobile s sredinsko nameščenim motorjem. Sergio se je poleg vodenja podjetja ukvarjal tudi s politiko, umrl je leta 2012. A roka usode je posegla tudi po vnuku Antoniu, ki je prevzel vodenje podjetja od očeta Sergia leta 2001, saj je umrl že leta 2008 v prometni nesreči – takrat mu je na cesti voznik zaprl pot, ko se je peljal s svojo vespo. Poslovno Pininfarini sicer trenutno ne gre najbolje: leta 2011 so prekinili proizvodnjo avtomobilov, ko so nehali izdelovati alfo romeo brero in spider v tovarni San Giorgio, nekatere druge svoje proizvodne zmogljivosti pa dajejo v najem.

Le malo pa jih verjetno ve, da je bil Battista Farina stric prvega svetovnega prvaka sodobne formule 1 iz leta 1950 Giuseppa Nina Farine. Nino je aktivno dirkal do leta 1955, umrl pa je v prometni nesreči leta 1966, ko ga je na poledeneli cesti na poti na ogled dirke formule 1 v Franciji zaneslo s ceste in se je zaletel v telefonski drog.