Začnimo pri otrocih in prometu. Če mamica z otrokom pod roko hladnokrvno prečka cesto pri rdeči luči, bo otrok mislil, da je to prav, ne glede na to, kaj mu potem skozi njegovo dobo odraščanja trobijo na ušesa. Najprej naj se vzgoja začne doma. Če oče benti za volanom in preklinja, ker je nekdo pred njim za volanom naredil napako, se celo spustil v kakšen besedni ali »pločevinasti« dvoboj z nekom, na zadnjem sedežu pa je njegov mali sopotnik, ki vse vidi in vse sliši, potem ne more biti boljše popotnice, da bo tudi otrok nekoč tak. Nasilen na cesti, brezobziren, nesramen.

In pred nedavnim sem bil priča dogodku, ki je minil brez posledic, a mi je zaledenela kri v žilah. Med vožnjo za lepim velikim družinskim enoprostornikom, ko se je lepo videlo, da sta na zadnji klopi dva otroška sedeža, oba zasedena z našim največjim bogastvom, torej otrokoma, je očka hladnokrvno med vožnjo s telefonom fotografiral otroka. In se zamisliš, kdo je zdaj tukaj nor? V avtomobilu prevaža dragoceni tovor, se igra s telefonom in gleda povsod, samo tja, kamor bi moral, ne. In če si v najhujšem scenariju zamislimo, da bi pred njim cesto prečkala zgoraj omenjena mama, potem... Potem zmanjka moči, da bi stavek napisal do konca.

A je že tako, da morajo tudi odrasli imeti neki zgled, in tega, zgledov namreč, v naši sodobni družbi manjka, ker smo pohodili in uničili vse, kar naj bi vsaj dišalo po zdravi pameti. To izklopimo, ko sedemo za volan, pa naj se še tako trudimo, da bi se izvili iz krempljev represivne policijske države, katere glavni cilj je le denar. Nič ne pomaga stokanje, da nas inkasanti v modrem ali rdečem lovijo na vsakem koraku. Ne, če najprej ne počistimo v svojih glavah, ne bomo mogli počistiti tudi s tistimi, ki v neki skrbi za varnost vidijo le denar. Naj nam taki ne služijo kot dober zgled, bolj naj bodo primer, kako ne delati v časih, ki so vse prej kot rožnati. Z drugimi besedami: bodimo boljši od njih. Zaradi nas in naših otrok, vse drugo pride samo od sebe.