To ni začetek znanstvenofantastičnega romana o postjedrski kataklizmi. Tudi ne uvod v še en zgodovinski popis fantastične povojne obnove Evrope, ki je, kot vsi »vemo«, po vojnem uničenju obrnila nov list zgodovine, odločno pustila zlo za seboj in se podala v trajni mir. Zgodovinar Keith Lowe v svoji pretresljivi knjigi Podivjana celina, iz katere je sposojen uvod te kolumne, z zbranimi dokumenti in pričevanji dokazuje nasprotno: da konec druge svetovne vojne ni pomenil ločnice med vojnim zlom in povojnim dobrim. Še malo ne.
Po letu 1945 so celotno Evropo preplavili valovi maščevanja in povračilnih ukrepov, ti so padali po posameznikih in kolektivih. Cele skupnosti so bile ustrahovane, okradene, utišane zaradi tega, kar so ali naj bi storile med vojno. Nad manjšinami, tudi Judi, so bila storjena nova grozodejstva, nič manjša od nacističnih. Grozljive vojne izgube – zaradi vojne je v Evropi umrlo blizu 40 milijonov ljudi – in prestano trpljenje tistih, ki so preživeli, so povzročili razdejanje v dušah, ki je bilo najmanj tako obsežno in vseprisotno kot gmotno, a za razliko od slednjega maliči Evropo do današnjih dni. Psihične travme imajo namreč to zoprno lastnost, da se prenašajo iz generacije v generacijo in da se pogosto skrivajo v na videz racionalnih obrambah enega ali drugega »edino pravilnega« stališča. Bolečina pač ne pusti (iz)reči »sokriv sem, žal mi je«, če te oni, ki ti je storil veliko, nepopravljivo krivico, ki še vedno žge in trga, gleda v oči in – zaradi svoje bolečine – vztraja, da ni kriv, da mu nima biti za kaj žal…
Sedemdesetletnica konca druge vojne je zato mikavna obletnica. Travme so se obrusile in bolečina omilila vsaj toliko, da je »dovoljeno« na glas povedati tisto, kar je – če dobro pomislimo – že dolgo jasno: da naše povojne travme niso nič zelo posebnega; z izjemo tega, da je pri maščevanju v večji meri kot drugod sodelovala država. Da so torej le »normalen« vojni davek in da je prišel čas, da ga nehamo plačevati perverznemu dacarju, ki ne neha rovariti niti iz groba. Vse bolj jasno je tudi, da sta nagravžno naga oba postarana cesarja, ta rdeč in ta bel, ko ljudi prepričujeta, da je na njunih cesarskih oblačilih še karkoli zanimivega, še ne slišanega ali videnega.
V tem smislu je bil torkov zgodovinski javni stisk rok med predstavnikoma Nove slovenske zaveze in Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na šentviški škofijski gimnaziji v resnici katarzičen. A ne zato, ker je borčevska stran (Mitja Klavora) pred domobransko (Peter Sušnik) javno priznala, da povojne poboje in vse nepravilnosti obžaluje. Ali ker je domobranska stran izrekla, da je prisega eno najtemnejših dejanj v zgodovini slovenskega domobranstva. Obe priznanji, izrečeni javno, pred dijaki in predsednikom države Pahorjem, sta pomembni, a ne gre niti malo dvomiti, da ju bodo pristaši obeh strani v nadaljevanju »oplemenitili« s celo vrsto »ampakov« in tako relativizirali težo izrečenega. V stilu: res so prisegli, ampak ne neposredno Hitlerju, bili so prisiljeni itd. Ali: izvensodni poboji so bili, ampak zgodili so se kot posledica težkih vojnih operacij, IV. armada je imela vojno sodišče, ki je legalno obsojalo ujetnike na smrt… In tako dalje in tako naprej v neskončnost, v posmeh zgodovinarjem, ki so vsa ta dejstva že dostojno raziskali in interpretirali.
Srečanje sprtih strani na Škofijski klasični gimnaziji je bilo katarzično zaradi pogledov dijakov. Poštenih, človečnih, iskrenih, s skupnim imenovalcem, ki vzbuja upanje. Zdi se namreč, da vsaj dijaki razumejo, da je bila vojna temeljno zlo in da so bili ljudje na obeh straneh njene žrtve. »Zame sprava pomeni sprejemanje vseh ljudi, tudi tistih, s katerimi se ne strinjam, in tega, da so bili tako na eni kot na drugi strani tako dobri kot slabi,« je dejala ena od dijakinj. Drug dijak, Vid Bešter, pa je preprosto vprašal, s kom se pravzaprav spravljamo in kdo je naš sovražnik.
Ob tem je zabavno in povedno, da so prisotni njegovo vprašanje, ki prepričljivo razgalja vso ideološko navlako sprave, razumeli kot retorično figuro, pa to sploh ni bila. V resnici sem si želel, da mi odgovorijo, je povedal po srečanju. Kajti »sovraštvo in nezaupanje se usmerjata na abstraktne one, na druge. Ampak ti oni in drugi nimajo obrazov. In to je tisto, kar me moti. Takšen pristop ni taktika za podpis mirovnega sporazuma, ampak taktika za bojno polje – sovražniki nimajo človeških obrazov, sovražniki so zgolj abstraktni 'oni', so pošasti,« je svoje vprašanje utemeljil po srečanju. Človek bi rekel, da kljub mladosti marsikaj razume, tudi tisto, kar v že omenjeni knjigi na 450 straneh dokumentira Keith Lowe. Da je prepričanje o Evropi kot celini, ki je po vojni moriji vzpostavila trajni mir, zgolj mit, ki nam ne pusti videti bistva – da vojna moralno razkraja ljudi, da v drugem niso več sposobni uzreti človeka. Z imenom, obrazom, strahom in upanjem. In se zato trpljenje nikoli ne konča.
Ta teden je v eni noči pred vrati evropske celine utonilo več kot 400 ljudi. Če je vsak od njih za seboj pustil le pet ljudi, ki jih bo njihova smrt prizadela, bo 2000 ljudi trajno prizadetih. Kdaj bo utonila naslednja pošiljka nesrečnikov? Kakšen nahrbtnik bolečin bodo nosili milijoni preživelih v vojni, ki prav zdaj divja pred našimi očmi?
Evrope to ne zanima. Mi smo vendar celina trajnega miru...
