Prav na ljubljanskem okrožnem sodišču so zabeležili največji porast. Sodnica Mateja Dobovšek, vodja stečajnega oddelka, ima pred sabo konkretne številke. »Če smo leta 2013 prejeli v povprečju 26 predlogov na mesec, smo jih lani prejeli 120, v prvih mesecih letošnjega leta pa v povprečju že 127 predlogov na mesec.«
Vsi sogovorniki kot ključni trenutek za razumevanje sedanje situacije poleg gospodarske krize navajajo zadnjo spremembo zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ta je z decembrom 2013 prinesla oprostitev plačila dobrih dva tisoč evrov predujma za vse, ki so želeli v osebni stečaj. Tako sedaj sodišče le presodi, ali je predlagatelj zares insolventen ali ne. Definicija ima konkretne številke za dolžnika-potrošnika: za nezaposlenega brez rednih prihodkov pomeni, da več kot dva meseca zamuja z dolgom, ki je večji od 1000 evrov. Za osebo z rednimi prejemki pa, da dva meseca zamuja pri poplačilu dolga, ki presega trikratnik njenih mesečnih prejemkov.
»Tipičnih primerov ni,« opozori na specifične okoliščine vsakega primera sodnica Mateja Dobovšek. Veliko je ljudi, ki so izgubili službo in s tem vir preživljanja, ki niso objektivno nič krivi. »Enormno veliko je tudi tistih, ki so izgubili delo, nato odprli s.p., a jim ni šlo in so bili zaradi dolgov, nastalih prek s.p.-ja, prisiljeni v stečaj. Pri mladih opažamo kar nekaj primerov dolgov zaradi mobilnih telefonov, kjer vsota hitro doseže tisoč evrov, če je nekdo brezposeln. Med tistimi, ki gredo v stečaj, je malo zaposlenih prejemnikov minimalne plače, prav tako upokojencev. Velika večina dolžnikov pa je brez vsega; brez premoženja in brez dohodkov.«
Stiska sreča upnike
Po popisu dolgov in premoženja, ki ga mora predložiti sam dolžnik, sodišče ugotovi, v kolikšni meri so lahko upniki poplačani s premoženjem, ki obstaja. Dolžnik lahko nato zaprosi tudi za odpis oziroma »odpust dolga« (kot pravi zakon), ki pa sledi šele po preteku preizkusne dobe od dveh do petih let. Določi jo sodišče ob presoji starosti dolžnika, družinskih razmer, zdravstvenega stanja in razlogov za insolventnost. V tem preizkusnem času naj bi si dolžnik prizadeval za poplačilo dolgov. Če je zaposlen, bo lahko prejel le znesek minimalne plače, razlika pa bo šla na posebni račun, s katerega se bo na koncu poplačalo upnike. Če gre za brezposelno osebo, je socialna pomoč in znesek preživnine, če skrbi dolžnik še za druge osebe, vsota, v katero stečajni postopek ne sme poseči.
»Temeljno vprašanje pri osebnem stečaju je, kako se bo zakonodajalec odločil pomagati ljudem, da se razbremenijo dolgov. Trenutno je odpust dolgov tisti del, ki je za dolžnika najbolj zanimiv in je glavni razlog, zakaj gredo ljudje v osebni stečaj,« razloži ljubljanska okrožna sodnica. Opozori, da sodniki pogosto ne vidijo smisla, da se v primerih, ko premoženja ni in se upniki realno ne morejo poplačati, vodi stečajni postopek le zaradi odpusta dolgov. Leta 2013, ko so na novo oblikovali stečajni oddelek in optimizirali delovanje zaradi pričakovanega porasta zadev, je vsaka sodnica obravnavala približno 300 zadev. »Tedanja ocena je bila, da je to preveč. A sedaj moramo obravnavati več kot 600 zadev letno,« opisuje delo Mateja Dobovšek, ki večinoma odloča v primerih ljudi, ki jih nikoli ne vidi. Pred njo so le spis in podatki, ki jih zahteva zakon. Iz vseh primerov, ki jih je doslej obravnavala, verjame, da bi morali predvsem upniki pri stopanju v poslovne odnose pokazati večjo profesionalno skrbnost. S tem bi se lahko izognili številnim primerom, s katerimi se srečuje.
Prof. dr. Saša Prelič, dekan Pravne fakultete Univerze v Mariboru, poudarja, da osebni stečaj ni le postopek, ki odpira možnost novega začetka za dolžnika. Prepričan je, da je v enaki meri tudi zagotovilo, da se lahko vsi upniki sorazmerno poplačajo. Uvedba osebnega stečaja zaustavi vse postopke izvršbe, kar mnogim prinese olajšanje. »Namen preizkusnega obdobja pred odpustom dolga naj bi bil v tem, da si dolžnik v tem času aktivno prizadeva za poplačilo čim večjega dela svojih obveznosti do upnikov, po drugi strani pa v tem, da se nauči upravljati svoje premoženje. Ponekod v tujini, v Nemčiji na primer, je v tem času deležen dolžniškega svetovanja, ki naj bi zagotovilo, da se po odpustu obveznosti kar se da zmanjša tveganje ponovne insolventnosti dolžnika,« opisuje smoter preizkusne dobe, katere razpon v Sloveniji se mu zdi primeren. »Razmisleki o takojšnjem odpustu dolgov so morda politično všečni, vsekakor pa ne predstavljajo pravno konsistentne rešitve, saj tak odpis ne bi zagotavljal nikakršnih varoval za poplačilo terjatev upnikov, kar je, kot rečeno, drugi temeljni smoter osebnega stečaja.«
Preizkus za koga?
Sodišča po preizkusni dobi večinoma potrdijo odpust dolga. Razlogi, zaradi katerih ga lahko zavrnejo, so obsodba zaradi utaje davkov, kaznivih dejanj proti premoženju ali gospodarstvu, utemeljeni ugovor upnikov, da je dolžnik prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem, ali da je kršil dolžnosti, ki so mu naložene.
Dare je šel skozi postopek osebnega stečaja pred približno desetletjem. Ureditev je bila tedaj precej drugačna. Postopek je bil manj formaliziran in strog. Pravi, da ne vidi smisla, zakaj se ljudi, za katere je očitno, da ne bodo mogli poplačati dolgov, drži pod nadzorom in pogojevanjem, z omejeno poslovno sposobnostjo v času preizkusne dobe pred odpustom dolga. »Spomnim se, kako je zame odpis prinesel veliko olajšanje in možnost novega začetka,« opisuje občutek, ko je bančni račun odblokiran. Toda določeni dolgovi se ne odpišejo, denimo zapadla preživnina, odškodnine, prekrškovne kazni... Ko danes gleda okoli sebe, opisuje kontradiktorna sporočila med uradnimi postopki in navodili ter resničnim življenjem. Po izkušnji dela v Nemčiji, ko jih je slovenski delodajalec ogoljufal in so bili na koncu s sodelavci poplačani s strani nemškega naročnika, Dare še bolj verjame, da je odpis dolga lahko le prvi korak. »Ljudem je treba ponuditi resnične možnosti za nov začetek, jim dati čas, da se navadijo na novo delo, in jih pošteno plačati.«
Ko sodišče določi preizkusno dobo pred odpustom dolga osebe, ki je v osebnem stečaju, dolžnika v tem času spremlja stečajni upravitelj. Na zbornici upraviteljev postavljajo pod vprašaj smotrnost osebnih stečajev, preizkusne dobe in odpusta dolgov pri manjših dolgovih do 10.000 evrov. Pravijo, da upravitelji vodijo približno petkrat več postopkov osebnega stečaja kot drugih insolvenčnih postopkov. Ob tem opozarjajo, da preizkusna doba traja praviloma veliko dlje kot stečajni postopki nad pravnimi osebami, hkrati pa je vodenje osebnega stečaja pogosto čustveno bolj izčrpljujoče, saj so upravitelji soočeni s hudimi stiskami dolžnikov. Še posebej, ko gre za upokojence ali ko je zaradi bolezni jasno, da v preizkusni dobi dolžnik ne bo mogel zaslužiti dovolj denarja za poplačilo upnikov (razen v primeru, da bi kaj podedoval), menijo, da bi bilo bolj smotrno, če bi lahko upravitelj sodniku predlagal skrajšanje preizkusne dobe.
Stečajni upravitelj Valter Stepan se s stečaji ukvarja zadnjih pet let. Zanj je smisel osebnega stečaja predvsem socialne narave, zato se mu ne zdi prav, da se za poplačilo upnikov od dolžnikovega premoženja proda vse; tudi stanovanje, v katerem morda živi z družino. »Zelo hitro lahko pridemo do poniževanja. Ne moreš vzeti vsega, da človek niti živeti več ne more,« omeni nesmiselnost tega, da se zarubi in proda nekaj sto evrov vreden avto, ki ga dolžnik in njegova družina uporabljata vsak dan. A priznava, da so pristopi med upravitelji različni. »Če se v preizkusni dobi dolžnik drži pravil in ne pride do ugovorov upnikov, velja, da je, kar je v tem času vrnil, vrnjeno, ostalo pa sodišče odpusti. Po tem upniki nimajo več pravnih sredstev za izterjavo preostanka dolgov. In to naj bi omogočilo nov začetek.« Toda takoj nato zastavi retorično vprašanje: »Če hočeš nekomu, ki se utaplja, zares pomagati, ali mu boš res ponudil palčko in rekel, da ga boš pet let počasi vlekel iz morja, če se bo obnašal in delal tako, kot mu boš naročil? Vedeti morate, da so ti ljudje žrtve družbe. To niso akterji.«
Prepričan je, da bi se lahko upniki v večji meri poplačali tako, da bi se jim namenilo denar, ki gre sedaj za izpeljavo celotnega postopka. Sodniki, verjame, bi lahko imeli več pristojnosti, da se prej odločijo za odpust dolga. Glede primerov zlorab odkima. Če so, pravi, so to izjeme. Ljudi, s katerimi se srečuje, uvršča v dve skupini. »Ali gre za nekoga, ki ne more poravnati svojih vsakdanjih obveznosti, od stanovanja, elektrike do vode, ker nima prihodkov, ali pa gre za ljudi, ki so nekoč živeli dobro, vzeli kredit, potem pa denimo izgubili službo, zboleli, se ločili in življenje se jim je postavilo na glavo. Pri nekaterih gre lahko le za neplačani račun za telefon. A če se človek ne znajde, se začno obresti hitro kopičiti, prištejejo se še stroški postopkov in ljudje naenkrat ne vidijo več izhoda.«
Kam so šli vsi s.p.-ji?
Tako na Centru za socialno delo (CSD) Ajdovščina kot na CSD Krško so razložili, da se srečujejo s primeri osebnih stečajev, in da tudi sami včasih ljudi seznanijo s to možnostjo, zlasti če vidijo, da so nad osebo ali družino dolgovi, ki jih ne bodo mogli poravnati več desetletij ali do konca življenja. Jožica Colarič Škrbe, informatorka s CSD Krško, opisuje, da osebni stečaj človeka pogosto razbremeni občutka brezizhodnosti. »Za ljudi je to izhod, saj vidijo, da bodo lahko morda vsaj čez pet let normalno zadihali in ponovno zaživeli.« Med ljudmi, za katere zaznajo, da se odločijo za osebni stečaj, so predvsem mlajši posamezniki, ki so po začetku krize poskušali reševati svojo brezposelnost s podjetništvom in ustanavljanjem s.p.-jev, pa tudi družine in brezposelni srednjih let. »Mnogi so prizadeti in razočarani. A največja travma in bolečina je še vedno to, da nekdo, ki dela, dobi le minimalno plačo in ugotovi, da s tem ne more preživeti družine in se mora zato obrniti na nas po pomoč,« pripoveduje Jožica Colarič Škrbe o tem, kako objektivne spremembe osebnih ali družbenih in gospodarskih okoliščin ljudem spodnesejo tla pod nogami.
Francu se je življenje obrnilo na glavo kmalu po začetku krize in leta 2012 je bil prisiljen iti v osebni stečaj. Njegov biznis se je znašel v škripcih, dolgove pa je nosil sam kot samozaposleni. Iz okolja, ki je bilo polno pozitivnega ozračja, ga je preplet osebnih okoliščin in gospodarske krize pripeljal na točko, ko je uvidel, da nima druge možnosti kot osebni stečaj. Zmaje z glavo, ko govori o vseh, ki so mu brezskrbno dajali nasvete, o bankirjih in finančnikih. Ko gleda nazaj, priznava, da jim je verjetno naivno verjel, potem pa poslušal, da bi moral pač prebrati drobni tisk. »Ko sem se smejal, so se vsi smejali z mano. Ko sem jokal, sem jokal sam. Danes lahko rečem, da vidim v vsem skupaj predvsem možnost za nov začetek. Upam, da se bo iz tega kaj naučil tudi moj otrok, da se mu nikoli ne bo zgodilo kaj podobnega,« opisuje borbeno držo, ki je prišla po obdobju obupa in iskanja razlogov, zakaj se je vse to zgodilo prav njemu. Na razgovorih za delo, ko so delodajalci izvedeli, da je v postopku osebnega stečaja, še danes ne ve, ali je videl v njihovih očeh odblesk privoščljivosti ali le dokončno odločitev o nezaupanju. Trenutno je na zavodu za zaposlovanje, pred njim pa sta še dve leti preizkusne dobe. Nato upa, da mu bodo dolgovi odpuščeni.
Direktorica CSD Jesenice Anita Bregar priznava, da podobno kot v drugih centrih niti ne vedo za vse primere osebnih stečajev v njihovem okolju. Opažajo pa, da med ljudmi, ki se odločijo za osebni stečaj, prevladujejo posamezniki, ki so s podporo subvencij odprli s.p., a se nato zapletli; sedaj morajo ali vračati subvencije ali so nad njimi drugi dolgovi, ki so v dveh letih v nekaterih primerih narasli tudi do 15 tisoč evrov. »Večinoma gre za ljudi, ki nimajo nič premoženja in jim v resnici ni mogoče ničesar vzeti.« Prepričana je, da odločitev za osebni stečaj ljudem ne predstavlja toliko stresa kot rešitev iz skrajnega položaja, ko jim visijo nad glavo izvršbe in stalni pritiski.
Tudi na CSD Ljubljana Moste-Polje pravijo, da v postopku osebnega stečaja prepoznajo predvsem olajšanje za ljudi, »pomirjujočo, a vendar dejavno obliko reševanja stiske zaradi dolgov«. V primerih, ko oseba v postopku osebnega stečaja – s sredstvi, ki so mesečno zmanjšani na višino minimalne plače – ne more preživljati svoje družine, pa poskušajo pomagati z občasnimi izrednimi denarnimi socialnimi pomočmi.
Dokapitalizacija
Zaslužni profesor Šime Ivanjko, ki je pomagal pripraviti tudi izvorni predlog slovenske zakonodaje, je polno zaposlen. Na Hrvaškem je sodeloval v skupini, ki je pripravila zakon o osebnem stečaju, ki vključuje tudi rešitve, ki so jih predlagali v Sloveniji, a so bile nato v parlamentu umaknjene. Poudarja, da mora biti osebni stečaj human proces in da je v Sloveniji postal preveč sodniško formaliziran in administrativen. V Sloveniji manjka posebni, predstečajni postopek poskusa reševanja poplačila dolga, ki bi ga vodil nevtralni organ, osebni stečaj pa bi se začel šele, če bi bil ta postopek neuspešen, pravi. Prav tako opozori na to, da se z zasegom in prodajo vsega premoženja, tudi bivališča dolžnika, ustvarja le nove socialne probleme. »Predvsem pa moramo razumeti, da osebni stečaj ni sramota in da to ne more biti del moralne ocene posameznika,« je prepričan.
Blizu železniške postaje je pisarna, kjer se z ljudmi iz vse Slovenije, različnih poklicev in socialnega položaja, srečuje dr. Alenka Hebar Lavrič z Inštituta za družinsko terapijo, svetovanje in izobraževanje Prelomi. »Ljudje, ki pridejo k nam, so se znašli v finančni stiski in dolgovih, v stanju spiralne prezadolženosti,« razloži in opozori, da je osebni stečaj le ena od poti iz tega položaja, ki pa ni ne dokončna, še manj pa celostna rešitev. Ljudem, ki se obrnejo nanje in jih je zmeraj več, nudijo brezplačno in poglobljeno celostno pomoč v okviru programa psihosocialne pomoči v finančnih stiskah in dolgovih. Program vključuje tako pravno, finančno, psihološko kot psihosocialno pomoč. »Ko nekdo potrka na naša vrata, mu najprej ponudimo psihološko oporo, da se oseba umiri,« poudarja možnost rešljivosti vsake situacije dr. Alenka Hebar Lavrič. »Nato skupaj oblikujemo načrt za izhod iz dolgov, ki je vselej specifičen in odvisen od tega, kako dolgo in kako so nastajali dolgovi.« Pogosto ne spremljajo le posameznika, ampak vso njegovo družino. »Ljudje v stiski in osebni krizi zavijejo včasih v prvo posojilodajalnico. Vidimo, da se veča število zlorab in finančnih prevar. Nekdo si sposodi 500 evrov, vrniti pa jih mora 2000.« Na inštitutu najprej preverijo razmerje med prihodki osebe, ki se oglasi pri njih, in nujnimi odhodki v naslednjih mesecih. »Z dolgovi raste tudi psihično in fizično nasilje, povečuje se kriminal, odpira se prostor za izkoriščanje, kar je področje, kjer bi nujno potrebovali učinkovitejši državni nadzor finančnih inštitucij,« opisuje primere oderuških obresti in prevar.
Spregovori o primeru, ko je javni stanovanjski sklad osebi, ki je zamujala s plačilom najemnine in imela neporavnano najemnino iz preteklosti, kljub osebnemu stečaju in temu, da se je dolg prijavil med terjatve, grozil z deložacijo. Solidarnosti ne poznajo, četudi naj bi šlo za ustanovo, ki naj bi solidarnost vzpodbujala, zmaje z glavo. Nato spregovori o bankah. Te ob vsaki izvršbi zaračunajo provizijo, ki lahko znaša tudi do 33 evrov. »Od mesečnih 269 evrov denarne socialne pomoči, kar naj bi bila nedotakljiva vsota, ne glede na to, ali je nekdo v osebnem stečaju ali ne, vzame banka 33 evrov, kar je realno gledano za nekoga kruh za tisti mesec. A pristojne državne institucije kar čakajo, niso še zavzele jasnega stališča! Zakon o izvršbi in zavarovanju jasno nalaga, da se v denarno socialno pomoč in druge zakonsko določene prejemke ne sme posegati. Banka pa ta denar pospravi v svoj žep – to je nesprejemljivo!« poudari dr. Alenka Hebar Lavrič.
»Jasno je čutiti nadvlado kapitala. Imeli smo primer, ko je banka več mesecev neupravičeno invalidnemu upokojencu od 290 evrov invalidske pokojnine jemala po 50 in 70 evrov, čeprav je bil v osebnem stečaju. Po dveh letih smo dosegli, da so mu te zneske le vrnili. Sodelovali smo z gospodom, ki mu je banka dvakrat pobrala celo pokojnino, pri čemer je kasneje na banki lahko osebno dvignil mesečno le 270 evrov od celotne pokojnine. Njemu niso hoteli niti pojasniti, zakaj, nam so navrgli, da jim je bil dolžan in da je dolgove pač treba vrniti. V tistem trenutku smo gospodu pomagali vložiti predlog za osebni stečaj. Ne glede na vse, človek mora od nečesa živeti!« ne skriva ogorčenja Alenka Hebar Lavrič.
»Imamo hude sistemske težave. Če nekdo nima zaposlitve ali prejema le minimalno plačo, preprosto ne more nikoli splezati iz dolgov,« poudari Alenka Hebar Lavrič. Minimalna neto plača v letu 2015 znaša, odvisno od olajšav, ali 576 ali 604 evrov. Enkratni odpisi dolgov niso rešitev, ampak potrebujemo sistemske rešitve, predvsem glede dostojnega stanovanja, je prepričana Alenka Hebar Lavrič. »To mora biti naloga države. Nadzorovati je treba stroške za obratovanje stanovanja, saj gre danes pri nas in po vsej Evropi neizmerna količina davkoplačevalskega denarja iz javnega sektorja v zasebne roke. Energija se privatizira, šolstvo se privatizira, transport, kultura, razmislek gre celo v smeri privatizacije socialnih storitev. Vse naj bi urejal trg. A trg ima svoja pravila. Trga ne zanima, kako živijo ljudje, ki so ali se znajdejo na družbenem robu. Država vse manj igra vlogo najširše solidarnosti, pa je ravno to tisto, kar bi morala početi.«
