@Pengovsky, Aljaž Pengov Bitenc, sicer dolgo delujoč tviteraš, bloger, urednik, kolumnist z ogromnim številom sledilcev, je v Netokraciji ne dolgo tega povedal splošno znano, da je facebook za spremljanje prijateljev, ki so se odtujili, twitter pa za spremljanje tujcev, za katere želiš, da postanejo tvoji prijatelji. Podpišem. Twitter je moja edina pisarna, domači in mednarodni kliping, obveščevalec in tudi zabava. Odkar tvitam, poslušam radio, manj gledam televizijo. Samo na twitterju lahko spremljaš več oddaj hkrati, od informativnih do tistih, ki jih sicer ne bi gledala. Več vem o teve šovih kot kadarkoli, me pa ne premami, da bi jih gledala. Ni potrebe. Berem časopise, ki jih v mojih najljubših zavihkih doslej ni bilo. Tudi športam. Ko s twitterja premaknem miško na druge spletne strani – že vse vem. Twitter je hitrejši. Preberem več tujih spletnih časopisov. Po dveh mesecih ohranjam navdušenje in odvisnost prvega dne. Ko sem se spustila v prvo skupinsko klepetanje, sem bila čisto zmatrana, ne vem, od kod sem jemala kratke zapike, domišljija in čas sta poletela. Berem bloge tviterašev, poslušam podkaste in sem vesela, ker drugače ne bi imeli možnosti, da javnosti odškrtnejo mnenja, briljantnosti, analize, zgodbe.
Stari, »pravi« mediji nimajo te vrste moči, dosega kot spletni. Resda so slednji morda manj brani, je pa lahko čisto bogastvo, ko jih odkriješ. Ko berem knjige, me žene, da bi 200 strani spravila v en mamljiv tvit. Ko se zatipkam ali mi tvit ne uspe, sem slabe volje. Občudujem mojstrovine stališč, diagnostik, zgodb, humorja v 140 znakih. Ko s temne strani twitterja prileti, recimo, #butelj (Janšev tvit Vebru), je to samo sprožilec več za zabavne in drugačne uporabe #butlja.
Tviteraši so, kot je zapisal eden od carjev, zainteresirana raja. Predvsem so zelo duhoviti. Pobira me od smeha, tudi ko ob petkih poslušamo in tvitamo ob Radiu Ga ga. Ob petkih dopoldne ni sestankov, klicev, ničesar razen twitterja, radia in sproščujočega smeha.
Ko tvitam v skritih sporočilih, se zabavam in medim. Kaj če me kdo opazuje, pomislim, ali v nasprotnem bloku živi peeping Tom in kaj neki si misli, ko me gleda, kako se krohotam ali medim. Hja, najbrž je zanimivo. In potem me udari, da to, da sama doma tvitam, ne pomeni, da sem skrita. Bolj odkrita in dostopna sem kot v realnem življenju. Zakaj kar naprej ločujem twitter in realno življenje, če je pa twitter močan segment mojega realnega življenja?! Peeping Tomom ni treba špegati skozi teleskope, hekajo in to je dovolj. Preveč. Če bi predstavljala domovinsko nevarnost, bi najbrž vsak moj tvit lahko razumeli kot potrditev te nevarnosti. Nič takega ne govorim, sporočam, kar bi bilo presenetljivo zame. Bom prej sumljiva s tvitanjem kot v živo, v lokalu?! Pomembni so moji novi prijatelji, ne pa domovinska (ne)varnost.
Ko sedim na eni od rtv sej, kjer beremo kupe papirjev, pisem bralcev in poslušalcev, neskončno dolgo o njih premlevamo, komentiramo dolge komentarje na forumih, mi gre po glavi: omejimo jih na dolžino tvitov. Naj jim bo – do štiri tvite. Daljša ko so pisma, manj je argumentov, konstruktivnosti, več je nesramnosti in šinfanja. Omejitve so bolj produktivne. Ko forumaši splavljajo predloge, izlive, sem jezna, ker to počnejo brez imen in priimkov. Če si tako pogumen, pameten, vseveden, se pa še podpiši! Na twitterju me to ne jezi, morda prej spodbuja domišljijo.
Nekaj tviterašev poznam in primerjam tvite in »žive odtise«. Introvertiran je, tvita pa tako duhovito in pestro. Kaj pa, če je kateri od carjev sicer dolgočasen? Če me v 140 znakih nasmeje, pa še gane, že ne more biti brezveze. Ni šans. Moje življenje nikakor ni dolgočasno, daleč od tega, zelo zabavno je, pa vendar mi twitter dviguje potenco in tlak. Me zelo zanima, kako bom čez čas, morda leto, brala tale zapis. Bom samo še tvitala? Bom impulzivnost obžalovala, stopnjevala ali sestavila zgodbe iz niza 140 znakov? Me že ščemi.