Janša je, skratka, dvignil roke od parlamenta. Tako kot leni srednješolci, ki prav nekje v tem letnem času, spomladi, ko se nebo sinje obarva, parki zacvetijo in hormoni podivjajo, klepajo enice in neopravičene izostanke, na koncu šolo pa obesijo na klin. Preprosto se nekega opoldne zbudijo in ugotovijo, da jim ni več niti toliko mar, da bi dobili zdravniško opravičilo, in dvignejo roke. Do konca srednje šole se potem lenobno prekladajo po fejsu, kafičih in stavnicah, in ko jih čez kakšno leto ostareli starši previdno vprašajo, ali ne bi morali biti zjutraj v šoli, odgovorijo, da šola še nikomur ni dala kruha. In človek bi jim težko oporekal.
Preostanek življenja tako preživijo med prekladanjem po fejsu, kafičih in stavnicah, na koncu pa pristanejo v malem kriminalu ali kakšnih sumljivih polilegalnih poslih na črno, za katere ne potrebujejo ne šolskega spričevala ne fakultetne diplome, kot je delo zidarja tajkunskega vikenda na Pohorju, sezonskega natakarja v Portorožu ali, kaj pa vem, parlamentarnega zastopnika v Ljubljani.
Tako se je tudi Janez Janša nekega jutra opoldne zbudil in ugotovil, da ga parlament pravzaprav ne zanima več. Opravičil se je predsedniku državnega zbora, opravičil se je še drugič, pa tretjič in šestič, dokler ni sedmič ugotovil, da mu ni več niti toliko mar, da bi si izmislil opravičilo, in končno dvignil roke. Ko so ga na koncu, mesec in pol kasneje, previdno vprašali, ali ne bi moral biti zjutraj na seji državnega zbora, jim je menda odgovoril, da parlament tako in tako še nikomur ni dal kruha. In človek bi mu težko oporekal. Državni zbor je za grebatorje in odličnjake, pravi denar ni v klopeh zgradbe na Šubičevi, pravi denar je drugje; sicer pa, če kdo, potem to ve Janez Janša.
Konec koncev je bil zaradi enega takšnih izzivov še do včeraj v zaporu. Vsa država je bila v ustavni dilemi, ali lahko pravnomočno obsojeni človek sedi v parlamentu, on pa – glej, čudo – najbolj prizadeven poslanec: iz zapora na Dobu je marljivo prihajal na Šubičevo, prisoten je bil prav na vsaki seji, razen na tisti, ko se je glasovalo o njegovem statusu, on pa je na klop demonstrativno postavil napis »Janez Janša, politični zapornik«.
Čisto mogoče je, da je bil Janša zares politični zapornik – vsekakor se iz Hrvaške ne bi želel vmešavati v to – a tudi če je bil, je bil prvi v vseh stotih letih moderne demokracije, od političnih zapornikov Bertranda Russlla in Mahatme Gandija do danes, in sploh prvi v vsej zgodovini političnih zapornikov, ki so ga s službenim vozilom iz zapora vozili na seje parlamenta. Čeprav je torej bil politični zapornik, je bil to na precej nenavaden način: v zaporu na Dobu so mu namreč kratili vse svoboščine in svobodne aktivnosti, vse razen – aktivne politike.
Končno ga je ustavno sodišče prav zato tudi spustilo iz zapora. »Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije. Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, ki mu je zaupana na volitvah,« je pisalo v obrazložitvi ustavnega sodišča. Kot vidimo, Janša iz zapora ni prišel zaradi lepega vedenja, bolezni, otrok ali kakšnega drugega razloga, zaradi katerega tako imenovani navadni zaporniki sicer prosijo za predčasni izpust, ampak izključno zaradi politike. Če smo čisto natančni, Janez Janša ne samo da ni bil politični zapornik, temveč je bil ravno – politični osvobojenec.
In kaj je politični osvobojenec Janez Janša naredil, ko je kot poslanec državnega zbora in vodja »dobro delujoče opozicije kot temelja demokracije« prišel iz zapora? Preprosto je nehal hoditi na seje državnega zbora! Ali je v Bruslju ali spi ali po Sloveniji promovira svojo knjigo, pravzaprav je povsod, samo tam ne, kjer bi moral biti. Če bi bil navaden osvobojenec, ne pa politični – če bi bil na primer mali kriminalec na pogojnem izpustu – bi ga pravosodna policija zaradi kršitve pogojev že vrnila v zapor, ker pa je politični osvobojenec, Janši ni treba niti na seje parlamenta, zaradi katerih so ga sploh izpustili na prostost. Če bi se, jebiga, vprašanje glasilo »ali je v interesu slovenske države in demokracije, da pisci lahkotne književnosti sedijo v zaporu zaradi podkupovanja in korupcije?«, bi mrkogledi sodniki zahtevo takoj vrgli v koš in resno opozorili, da ustavno sodišče ni zafrkancija.
Če pa je »dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti« res »eden od temeljev demokracije« in če bo prisotnost poslanca Janše v parlamentu res preprečila »politične napetosti in negotovosti«, ki »lahko negativno vplivajo na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, ki mu je zaupana na volitvah«, ga mora ustavno sodišče – v interesu slovenske demokracije – nujno vrniti v zapor.
Preprosto rečeno, Janez Janša v zaporu je – kot smo se lahko prepričali – edina garancija za normalno delovanje slovenskega parlamenta in države.
