Vladar, Niccolo Machiavelli

Po nevihti navadno sledi obdobje tišine, ko se vse umiri in nastane neka nenavadna atmosfera pričakovanja nečesa novega. Na začetku zgodbe o Vebrovih gatah (Vebergate) pred tremi tedni smo zapisali, da tistemu, ki se znajde na takšnem tankem ledu, kot se je znašel Veber, navadno spodrsne – in mu tudi je. Tritedenska politična nevihta je na koncu prestavila Janka Vebra iz izvršne nazaj v zakonodajno vejo oblasti, z ministrskega na poslanski fotelj. Za razumevanje te zgodbe brez političnih spinov se moramo za trenutek vrniti k Machiavelliju, ki svojemu vladarju svetuje, da cilj opravičuje sredstvo. Po tem je machiavelizem dobil svoje slabo ime.

Lahko bi rekli, da je Veber takšen machiavelist. Predsedniku vlade naj bi želel zgolj jasno pokazati nevarnosti prodaje Telekoma tujcem, zato naj bi bila nesporna tudi uporaba sredstev za doseganje tega cilja, to je uporaba vojaške varnostno-obveščevalne službe. Ker je bil po Vebru cilj državotvoren in zakonit, tudi sredstva za njegovo doseganje niso mogla biti sporna. V teoriji temu pravimo konsekvenčna etika. Temu nasproti stoji Cerarjeva deontološka etika, ki temelji na moralnem principu vladanja, po katerem pravičnost ali nepravičnost vladanja izhaja iz moralnosti samega obnašanja in ne njegovih posledic. Zanimivo bi bilo slišati, kaj si o tej filozofski zagati misli Žižek. Tudi brez še enega resničnostnega šova bi bilo lahko jasno, da dve takšni diametralno nasprotujoči si etiki vladanja ne moreta soobstajati znotraj iste vlade oziroma da se ve, kdo je gospodar v hiši.

Veber

Veber ni odstopil kljub prepričevanjem in celo govoricam o ponujenem veleposlaniškem mestu v Beogradu. Tudi ko je bilo jasno, da ostaja sam samcat. Dal se je odstaviti z glasovanjem, s ponižujočim rezultatom 68:11. Sprejel ga je s pokončno glavo, češ da ni bilo po vesti poslancev, temveč po ukazu njihovih političnih central. Prepričan je ostal, da bi bil v nasprotnem on zmagovalec in njegov šef, predsednik vlade, poraženec. Minister je tri tedne pogumno zrl v objektive kamer in odgovarjal novinarjem ter kolegom poslancem. Ko je bilo vsega konec, je deloval kot moralni zmagovalec, osamljeni jezdec, branilec nacionalnega interesa, varnosti in obrambe, ki se bo za dobrobit države še naprej žrtvoval in boril s parlamentarnimi mlini na veter za iste cilje in vrednote. Kajti nekdo se mora.

Če je verjeti medijem in javnomnenjskim ocenam, mu ljudje ne verjamejo. Da ne gre za idealizem, temveč za materializem najslabše vrste – za bitko za ljubi stolček. Prav je, da dovolimo tudi predpostavko, da je Veber zares prepričan v svoj prav, da njegove dobre namere opravičujejo sredstva, ki jih je izbral. Pretresljivo pri tem je, da sam ni uvidel, da to načelo ni skladno s temeljno moralo vladanja. Res je sicer, da o vladanju Slovenci nimamo (več) kakšnega posebej visokega mnenja, vendar to še ne pomeni, da kar tako pristajamo na pragmatizem Machiavellijevega kova. Zato je moral oditi. Odšel je tako, da je ostal, po Trubarjevo – stati in ostati.

Stranka

Navadno velja, da kakršen predsednik, takšna stranka. Socialni demokrati so strumno in enotno branili svojega ministra in s ciljem opravičevali njegovo neprimerno uporabo vojaške obveščevalne službe. Vendar socialni demokrati po svoji zgodovinski DNK ne morejo biti machiavelisti, prav zaradi temeljne morale vladanja so se nekje v preteklosti razšli z moralno manj občutljivimi marksisti. In vendar v treh tednih neštetih medijskih in političnih priložnosti ni nihče med njimi niti enkrat vsaj blagohotno namignil, da machiavelizem ne more biti podlaga za njihovo so-vladanje z bolj moralnimi Cerarjevimi modernimi centraši in da dobra namera ne more biti univerzalno in vseodvezujoče opravičilo za sporno početje. Če v delovanju svojega ministra niso oziroma še vedno ne vidijo temeljne moralne spornosti, na kakšen način bodo v prihodnje vodili obrambno-varnostni resor ali kateregakoli drugega v vladi?

Kanclerka Merkel

Pustimo ob strani notranjepolitično kombinatoriko, kdo je kaj (pri)dobil ali izgubil, in poglejmo zunanjo varnostno in obrambno dimenzijo te zgodbe. V pičlih treh tednih se je zgodila nenavadna akrobacija. Nemčija, naša prva ekonomska in zunanjepolitična partnerica ter zaveznica v Natu, je v vztrajnem nastopanju ministra Vebra, podprtega z lastno strankarsko nomenklaturo in ob izdatni pomoči Združene levice, portretirana kot neke vrste nova grožnja slovenski suverenosti in neodvisnosti. Personificirana v liku in delu Angele Merkel, nemške kanclerke. Nekakšen nemški »Drang nach Süd«. Grčijo je stisnila s trojko, preostali Balkan (vključno z nami) pa bo zavojevala s pomočjo Deutsche Telekoma, ki je zgolj orodje moči nemške države.

Tej nevarnosti se v Sloveniji še lahko izognemo, če bomo v zadnjem trenutku postali dovolj patriotski, racionalni, pametni, odločni, da zagotovimo, da ne bomo postali »druga Hrvaška«, in ne prodamo Telekoma. Kot so predstavljali nasprotniki privatizacije, je naša soseda prav zaradi prodaje Telekoma v odnosih z Nemčijo daleč od nekdanjih prijateljskih odnosov, ko je prepevala »Danke Deutschland«. Hrvaška je v tem kratkem času postala odločujoč in v nebo vpijoč primer, kaj se bo zgodilo s slovensko suverenostjo in z milijardnim bogastvom, zakopanim v najgloblje varovanih državnih skrivnostih, če nas ne bo še pravočasno izučila hrvaška izkušnja. In vse to so izvedeli kar iz hrvaških medijev. Vojaški obveščevalci so malo prelistali časopise in takoj je bilo jasno, kako nemška kanclerka neusmiljeno nadzira, izkorišča in zavira razvoj naše prve sosede. Bog ne daj, da bi o tem morda kje ob robu ministrskih sestankov v Bruslju na štiri oči Vebru potarnal njegov hrvaški kolega Ante Kotromanović.

Epilog

Cela ta štorija je bila preveč celo za zagrizeno nemško kanclerko. Na koncu je Angela Merkel obupala in dvignila roke od Slovenije. Slovenije si ne bo podjarmila z nakupom Telekoma. Ko se je iztekel rok za ponudbe, nemškega telekoma ni bilo med njimi. So se premislili. Kar tako, čez noč. Kdo je za to najbolj zaslužen, kdo najbolj kriv? Veber, ker je uporabil vojaške obveščevalce, ali Tonin, ki je to raboto razkril? Kaj to zdaj pomeni za slovensko nacionalno varnost, kaj za tradicionalne slovensko-nemške bilateralne odnose? Smo rešeni ali še enkrat prekleti? Pivo damo, Telekoma ne damo! Po tisti narodni o sitem volku in celi kozi bi lahko zaključili, da je Veber sit samo zamenjal stolček, Telekom pa je ostal naš zato, ker shujšanega za sto milijonov nihče več noče. Lahko bi pomislili tudi na rek, ki pravi, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Samo – kdo za vraga je zdaj tisti tretji?