Zgodba o lovoriki Jesenic je na prvi pogled simpatična, saj govori o vrednotah, kot so nepopustljivost, vztrajnost, srčnost, ponižnost... Ni sporno, da je zmaga gorenjskih hokejistov zaslužena, saj so v finalu zasenčili naveličane igralce Olimpije, ki so mesec dni tuhtali, ali naj zaradi nevzdržnih razmer v klubu sploh pripeljejo sezono do konca. Njihova predstava v finalu je bila dejansko čista preslikava popolnega kaosa znotraj kluba, ki ga je direktor Matjaž Sekelj zadolžil do vratu. Kapitulacija Olimpije na Jesenicah pomeni simbolen odsev Sekljevega spornega poslovanja v predolgih dvajsetih letih njegovega mandata, ki se na veselje množic naposled končuje. Matjaž Sekelj bi v sredo enostavno moral biti na Jesenicah, da bi se na lastne oči prepričal, kako je zavozil Olimpijo, a se je Podmežakli raje izognil. V luči turbulentnih dogodkov je treba deloma razumeti tudi reakcijo hokejistov, ki so bili v finalu neprepoznavni in nemotivirani. Nemara bi bilo za Ljubljančane celo boljše, da bi vztrajali s stavko do konca, saj so zdaj deležni širšega posmeha in očitkov, da so jih osmešili amaterji. Hokejistom Olimpije se je v očeh videlo, da imajo vsega vrh glave. V vsesplošni apatiji so pozabili celo na čast in dostojanstvo, ko je del moštva po koncu finala zapustil led še pred zaključno himno, ki so jo v razgreti Podmežakli zaigrali v čast prvakom.
In Jesenice? Evforija po bučnem proslavljanju zvezdice se bo hitro pomirila, saj realnost pravi, da so železarji še vedno daleč od stare slave. Pot zdajšnjih vodilnih je morda že prava, a dokler bodo Jeseničani obsojeni na igranje v neatraktivni drugi avstrijski ligi, preboja na veliki oder ne bo. Priznajmo si tudi, da je bila finalna serija po kakovosti šibka. Kako šibka, bo povedal tudi selektor Matjaž Kopitar. Morda se bo Slovenija na bližajočem se prvenstvu na Češkem prvič predstavila celo brez hokejista iz domačega okolja.