The Sonics za časa svoje divje in skuštrane mladosti niso presegli lokalnega slovesa. Čeprav so nastopali z The Beach Boys, The Kinks, The Mamas and The Papas in The Shangri-Las, niso doživeli širšega ameriškega uspeha. Bili so lokalni fenomen na severozahodu ZDA, kjer so sloveli po furijastih in neukročenih nastopih. Najpogosteje so igrali na najstniških plesih. Za pivo in hamburgerje. Za plošči Here Are The Sonics in Boom (1965) niso dobili svojega deleža od založbe, sta pa ta surova garažna relikta kmalu prerasla v kanon čistega in prvinskega rokenrola.
Vsaka nova generacija na novo odkrije The Sonics. Tako je že od sredine sedemdesetih let, od tretjega vala elementarnega rokenrola. Prvi revival so The Sonics leta 1980 pospremili s kratkim ponovnim shodom in objavo plošče Sinderella. Ko je počil grunge, jih je levji delež seattelskih bendov navajal kot ključen lokalni vpliv. S kompilacijami garažnega rocka šestdesetih, kot so Nuggets, Pebbles in Back From The Grave, ostajajo neizčrpljiv vir navdiha za garažni rock vse do danes. Tudi v novem veku, ko so se možje pri svojih klenih 70 letih vrnili na koncertne odre ter jasno in glasno pokazali, da rokenrol ne pozna pokoja. Ni važna njegova starost, ampak strast.
Še več, z novo ploščo nas The Sonics preprosto »sezujejo«. Vseh dvanajst komadov ne zveni prav nič zarjavelo, revmatično ali drugače bolehno. Nasprotno: zvenijo pristno, neposredno, telesno in nevarno. Kot da med garažnima reliktoma iz šestdesetih let in novo ploščo ni minilo pol stoletja. Že z uvodno predelavo uspešnice Raya Charlesa I Don’t Need No Doctor nas treščijo po glavi. Divje, ponorelo, vreščeče in manično brizgajo galone adrenalina, se derejo na vso moč in se ne ozirajo na leta. K temu, da aktualni The Sonics zvenijo na novi plošči kot zgodovinski The Sonics, je veliko dodal producent Jim Diamond z asistentom Jackom Endinom. Po vzoru na pionirske posnetke sta jih posnela v monotehniki in ohranila prepoznavno surovost, napadalnost in razdražljivost. Plošča This Is The Sonics je sestavljena po znani formuli, iz avtorskih skladb in priredb rokenrolovskih klasik, kot so še You Can't Judge a Book Boja Diddleyja, Sugareeja Rustyja Yorka in Look At Little Sister Hanka Ballarda. Skladba, ki nakaže, da se je vmes zgodil tudi punk rock, je The Hard Way. Da pa sivolasi očaki besnijo v Livin’ in Chaos, v Save The Planet pa kličejo k streznitvi, veliko pove, kako neprijazen je (ostal) svet. To ni plošča za obujanje spominov, to je plošča za rokenrolovsko akcijo do zadnjega diha.
