»Dosta mi je svega, više nitko ništa ne da / što sam bolji prema svima, to sam manje draži njima. / Pravo mjesto, da jih teram / sad je pizda materina.«* Ta udarni refren naslovne pesmi zadnjega albuma Pizda materina priljubljene zagrebške skupine Brkovi odlično povzema njihov odnos do vedno bolj individualizirane, atomizirane, kapitalizirane družbe, v kateri vlada načelo »vsak zase«, če že ne »vsak proti vsakemu«. Takojšnjo recesijsko punkersko himno si je marsikdo v trenutku zapomnil že zato, ker ima gotovo tudi sam včasih na koncu jezika, da bi poslal koga nekam, pa naj bo to žena, šef, sodelavec ali prijatelj, a si tega zaradi miru pri hiši in pomanjkanja poguma ne upa. Katarzično si bo zdaj to lahko zapel, zavriskal in zakričal – pa še izgovor ima, da si samo popeva svoj priljubljeni komad.
»Nismo želeli biti zgolj vulgarni in provokativni. To je pri nas pač razširjena fraza. Ko imaš čez glavo vsega – zamujaš z obrokom za kredit, na novem twingu ti ne dela luč, žena ti serje po glavi, ti pa nisi nič kriv – moraš to spustiti iz sebe in se zadereš: Marš u pizdo materino!« sta nam razložila pevec Shamso 69 in bobnar Šarulja. Brkovi individualistično logiko tako kolektivno kot tudi vsak posebej zavračajo. Vse svoje albume imajo namreč prosto dostopne na svoji spletni strani in izdane v samozaložbi; Shamso 69, s pravim imenom Vedran Pehar, pa se ob tem pohvali, da je ravno te dni z veseljem nekam poslal svojega nadrejenega v službi, ki je bil pravi idiot, in se bo zdaj lahko ukvarjal izključno z glasbo.
Tudi Morrison ni nosil vrat
Skupino Brkovi je proslavila edinstvena kombinacija punka in »narodnjakov«. Sami so jo v naslovu debitantskega albuma poimenovali s skovanko »punkfolkwellness«. Glasbeniki iz več zagrebških bendov so se pred davnimi leti začeli dolgočasiti v svojih uveljavljenih glasbenih vlogah in so se leta 2004 združili pod imenom Brkovi, da bi po zgledu zasedbe Nervozni poštar začeli združevati dve svoji glasbeni ljubezni, punk in folk. »Naš prvi pevec je bil normalen, dober dečko in je hitro videl, da s takšnimi kreteni ne bo mogel sodelovati,« se nasmehne njegov naslednik Shamso in doda: »Potem pa so poklicali mene, prav takšnega kretena, in začeli smo na novo. V naši glasbi ne gre za parodijo na turbofolk, saj dejansko, čeprav zveni čudno, radi poslušamo narodnjake in punk. Vedno smo si želeli igrati to glasbo, a je drugače ne znamo – zveni, kot bi Johnny Rotten pel Aca Lukasa.« Bobnar Šarulja oziroma Mario Šarac ga dopolni: »Narodnjaki so najbolj realni, so glas naroda. To je najbolj iskren in najboljši način, kako čim več ljudem enostavno in razumljivo pojasniti trenutno situacijo.« Hkrati niso želeli postati zgolj še eden v vrsti punk bendov, ampak so hoteli ponuditi nekaj novega.
Najbolj jim gre na živce vedno znova ponavljajoče se vprašanje, zakaj nihče od članov skupine v resnici nima brkov. »Saj tudi Jim Morrison ni s sabo nosil vrat na hrbtu! Pod imenom Brkovi si predstavljam tipa, ki doma na kavču gleda fuzbal, pije pivo, se praska po jajcih, žena pa mu medtem kuha in lika perilo. To je smisel našega imena,« se je zarežal Pehar. In prav iz teh tradicionalno-konservativnih odnosov med spoloma se v skupini po eni strani delajo norca, po drugi pa si priznavajo, da so še vedno močno navzoči in se jim je nemogoče popolnoma izogniti. Logika podrejene ženske in nadrejenega moškega, tako domača v turbofolku, je pri njih pogosto obrnjena na glavo, saj pojejo o nesrečni moški ljubezni, svojih strtih srcih in brezčutnih ženskah, ki so jih zlomile. Velikokrat tudi zelo neposredno z izrazi, kot je »kurvo prokleta«, kakor se imenuje ena od njihovih najbolj priljubljenih pesmi. Medtem pa že v naslednjem trenutku popolnoma v nasprotju z idealom romantične ljubezni zapojejo, da bi svojo ljubezen radi ponudili prav vsem ženskam...
Zakoni razpadajo kot Jugoslavija
»Tako kot glasba so tudi naša besedila delno punk in delno folk. Socialne teme se mešajo z zakonskimi težavami, jeza z ljubeznijo. Pri tem pa ne smemo spregledati, da tudi narodnjaki, čeprav se mogoče niti sami tega ne zavedajo, včasih kritizirajo vlado in so kritični do stanja v družbi. To je zelo zanimivo in zdaj nama je jasno, da smo to tudi želeli poudariti,« sta drug prek drugega razložila sogovornika. Pehar brez problema priznava, da teksti izhajajo iz dejanskih izkušenj in da je imel sam večkrat zlomljeno srce zaradi ženske. »Trudiš se, hočeš biti dober, a na koncu vedno nasrkaš. V ljubezni sem imel veliko težav, z ženskami nisem imel sreče – in zakaj ne bi pel o tem? Sicer pa je vedno več moških nesrečnih, zakoni razpadajo kot nekdanja Jugoslavija,« je strnil stanje. Kljub temu imajo tudi vedno več ženskih oboževalk, trenutno razmerje je približno dva proti eni v prid moških, pravita. »Ženske se v prvi vrsti derejo 'kurvo prokleta', znajo tekste in pojejo z nami. Je pa kdo tudi užaljen in nas ne mara, a ne moreš ugajati vsem. Še sami sebi se včasih gnusimo. Zato se ne sekiramo preveč; naj tisti, ki jim nismo všeč, pač poslušajo kaj drugega,« sta nadaljevala.
Ker kombinirajo tako raznovrstne glasbene sloge, je tudi njihovo občinstvo zelo pisano. Od profesorjev do srednješolcev, od brhkih deklet, ki poslušajo narodnjake, do s testosteronom nabitih punkerjev, metalcev in nogometnih navijačev, je slikovito opisal Šarac. »To je res fascinantno in še zdaj mi ni jasno, kako je to mogoče. Važno pa je, da na naših koncertih nikoli, razen ene, dveh izjem, ni bilo agresije, kar pomeni, da energija ni negativna,« je dodal. Njihov zaščitni znak je, da niso zadržani, ampak si na odru, pod njim in za njim vedno dajo duška in dojemajo vse okoli njih kot veliko družino. »Iskreno povemo, kaj si mislimo. Vsi skupaj smo na istem in zakaj bi se zdaj delali bolj pomembne in leteli v zvezde? Igramo to, kar najbolje znamo, in tak odnos imamo tudi sicer,« je pojasnil Shamso.
Dober odnos tudi z drugimi glasbeniki se jim je obrestoval na albumu Brkati gosti, na katerem so gostujoče skupine, med drugimi tudi S.A.R.S., Atheist Rap in Kiša metaka, prepevale njihove pesmi. »Občutek, ko se voziš v kombiju in poslušaš svoje pesmi v priredbah bendov, ki jih imaš rad, je neverjeten. Dve priredbi sta že obstajali in za šalo smo povprašali še nekaj bendov, pa so skoraj vsi privolili ter na lastne stroške posneli komade. Bilo je res zabavno, v bistvu spontana avantura, nismo pa se s tem želeli nekaj povzdigovati,« je sklenil Pehar. Napovedal je že novi album Torzo Dade Topića, ki naj bi izšel jeseni, s čimer se bo zavidljivi tempo izdaje enega albuma na leto, ki traja že od leta 2009, lahko nadaljeval.
* »Dovolj mi je vsega, nihče več nič ne da / Bolj kot sem prijazen, manj me imajo radi / Lahko jih le še pošljem / v p.... m.......«
