V letih po dvigu šolnin so neodvisne študije pokazale, da je prišlo do manjšega, a zaznavnega padca števila prijav na visokošolske programe. Teh naj bi bilo za približno pet odstotkov manj glede na referenčno obdobje pred dvigom. Padec vpisa, čeprav pričakovan, ni bil niti blizu črnogledim napovedim pred reformo financiranja in tudi ni, kot kaže študija neodvisne komisije o šolninah, nič znatneje prizadel študentov iz revnejših kot tiste iz premožnejših delov Anglije. Upad prijav se je izkazal kot praktično neodvisen od materialnega stanja potencialnih prijaviteljev. In to v državi, kjer je povprečna šolnina leta 2012 znašala enormnih 8300 britanskih funtov oziroma dobrih 10.000 evrov na leto!
Debata o visokošolskih šolninah v Sloveniji se začne in konča z za mnoge usodnim stavkom, zapisanim v 57. členu ustave. Členom, ki se nanaša izključno na osnovnošolsko izobraževanje in ki zagotavlja, da njegove stroške pokriva proračun Republike Slovenije in ne neposredno koristniki pravice do izobraževanja. Namen piscev ustave, zagotoviti minimalno potrebno raven izobrazbe za slehernega državljana, je bil v diskurzu o šolninah v visokem šolstvu zlorabljen za utrjevanje kolektivnega prepričanja, da je z ustavo zagotovljena brezplačna visokošolska izobrazba. Konceptualni preskok med ustavno zagotovljeno brezplačnostjo osnovnega in visokega šolstva je kreativna ekstrapolacija nasprotnikov šolnin, nič več kot to. Ustava brezplačnega visokega šolstva ne zagotavlja in ga nikoli ni.
Če sem popolnoma iskren, si visokošolskih šolnin v Sloveniji ne želim. Sploh ne. Rad bi tudi brezplačen vrtec ter zastonj malico v osnovnih in srednjih šolah. Vse to brez zadržkov podprem. Težava z brezplačnim študijem, če izvzamemo očitno fiskalno breme, je zgolj ta, da kot vsaka brezplačna dobrina vodi v čezmerno potrošnjo. Vzemimo, da vam v trgovini ponudijo dva izdelka za ceno enega. Verjetno boste vzeli oba, čeprav morda drugega kosa ne potrebujete. Podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe. Niti podarjenemu študiju. Mnogi se zanj odločajo praktično samo zato, ker je zastonj. Vzamejo ga pač, ker je tam, ker se jim ga ponuja in ker ga jemljejo tudi drugi. Ker jim omogoča delo pod ugodnejšimi pogoji. Pa zdravstveno zavarovanje. Zna biti, da jim je tudi ljubši od takojšnjega iskanja zaposlitve. Kar je še toliko težje s srednješolsko izobrazbo.
Naš 86-odstotni delež dijakov, ki se vpisujejo v visokošolske programe, je dobrih 20 odstotnih točk višji od povprečja Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske in Nemčije. Da, prav ste prebrali – 20 odstotnih točk. Te države imajo izobraževalne sisteme po zasnovi sorodne našemu, vendar se na visokošolski študij vpisuje občutno nižji delež dijaške populacije. Zakaj? Delno je za to kriv trg dela, ki v Sloveniji enostavno ne ponuja dovolj perspektive ljudem s srednješolsko izobrazbo. To kaže tudi dejstvo, da je v dobrem desetletju delež vpisa na študij v Sloveniji poskočil za več kot 30 odstotnih točk.
Kako torej vrniti študiju status, ki si ga zasluži, ne da bi pri tem zadolžili generacije ali užalili socialni čut nasprotnikov šolnin? Odložene šolnine zgolj za tiste študente, ki v predvidenem roku ne opravijo svojih študijskih obveznosti, se zdijo najpravičnejše. Večine študentske populacije ne bi neposredno prizadele, delovale bi stimulativno in praviloma ne bi dvigovale stopnje zadolženosti mladih. Kljub dejstvu, da je predlog z moralnega stališča všečen, saj kaznuje zgolj »grešne«, hkrati pa bi bilo finančno breme za povprečnega študenta popolnoma benigno, je podobne sugestije že nekajkrat zavrnila študentska organizacija. Tedaj so nasprotniki šolnin prepričevali in prepričali javnost, da so odložene šolnine le uvertura v uvedbo pravih šolnin. To je približno tako, kot da bi obdavčenju alkoholnih pijač nasprotovali, ker bi v njem videli skorajšnjo prohibicijo.
Sistem »kazenskih« šolnin seveda ne bi niti približno pokrival stroškov visokošolskega izobraževanja. Morda ne niti neposrednih stroškov visokošolskega izobraževanja »kaznovanih« študentov. A to v tej zgodbi ni najpomembnejše. Že zgolj grožnja vračila dela denarja, ki so ga v (neuspešnega) študenta investirali davkoplačevalci, bo signal, da se zavedamo pomena visokošolskega izobraževanja. Takšen mini »socialni eksperiment« ne bi predstavljal bistvenega premika v financiranju visokega šolstva, kaj šele, da bi, kot se je zgodilo v Veliki Britaniji, skazil ideal študentskega življenja, zna pa spodbuditi drugačno percepcijo »podarjenega« izobraževanja. Takšno z nižjim fiktivnim vpisom, nižjimi stroški za fakultete in bolj zavzetimi študenti.
