To so tisti posebni trenutki v življenju narodov, ko se nihče noče spomniti, od kod smo prišli, in je zaradi tega tako težko povedati, kje smo. Dobro je vedeti, da v tem nismo sami. Ves Bližnji vzhod je v tem položaju.

V Drami v Ljubljani se mi je zazdelo, da vem, kako smo v to zabredli. Eden od likov v Vojnovićevi gledališki adaptaciji romana Jugoslavija, moja dežela me je spomnil na hrvaškega gradbenega inženirja srbskega rodu, ki je v Iranu na reki Karun gradil jez. Spomnil me je na polkovnika, ki ga v Drami igra Šugman in se zamisli nad tem, kakšna država je Jugoslavija, če visoki oficir njene armade uporablja zveze s cariniki, da iz Trsta tihotapi otroško kolo in kavo.

Karun je mejna reka med Iranom in Irakom in jo štejejo za eno od štirih rek Paradiža, ki ga omenja Biblija. Inženir je čez reko gledal v Irak, ki se je nekako še držal skupaj, vendar je na severu v Kurdistanu že pokal po šivih.

»To ne bo dolgo trajalo,« je zmajeval z glavo. »To je tako kot Jugoslavija. Na pogled je bila videti kot država, ampak nikoli ji to ni uspelo biti.«

Podobno mnenje je imel tudi o Siriji, Emiratih in Jordaniji, kjer je po razpadu Jugoslavije gradil letališča, ceste in mesta. Zdelo se mu je, da povsod posluša zgodbe, ki so bile podobne zgodbam iz Jugoslavije, ko je razpadala na kose. Ugovarjal sem mu, da razen te države nima nobene druge reference, zato se mu vse zdi podobno tej izgubljeni federaciji. Svet je veliko večji od zgodb iz njegove province.

Pred dnevi pa me je na to spomnil palestinski politični analitik Hišam Abdala, ki živi v Ramali. Vpraševal sem ga, ali ve, kaj se dogaja v begunskem taborišču Jarmuk v Siriji, ki so ga čez noč napadli vojaki kalifata kot maščevanje Hamasovi akciji proti njim. Jarmuk je predmestje sirske prestolnice Damask, kjer je pred zadnjo vojno živelo več kot sto tisoč Palestincev. Zadnja tri leta je obkoljeno in doživlja napade z vseh strani od vseh milic, ki se tepejo za ostanke sirskega ozemlja. Branil ga je Hamas, vendar je bila obramba neuspešna in kot mnogi drugi projekti Hamasa samouničujoča. V Jarmuku je ostalo še dvajset tisoč sestradanih ljudi, ki jim ni uspelo pobegniti, večino taborišča je nadzorovala milica Islamske države, obstreljevali so jih z vseh strani. Hišam je opisoval, kaj se dogaja, jaz pa sem potarnal, da bi morala katera od sosednjih držav nekaj narediti za narod brez države. Na privide mednarodne skupnosti že eno desetletje nihče ne računa.

»Daj, Ervin,« si je Hišam privoščil enega redkih trenutkov nevljudnosti. »Ne bodi bebec. Nihče ne bo nič naredil. Tukaj okoli ni več nobene države, na katero bi se lahko obrnil.«

Potem se je ohladil in se vrnil k običajni analitični natančnosti. Rekel je, da problem ni v tem, da Palestinci ne bi imeli svoje države.

»Tudi Iračani nikoli niso imeli svoje države. Tudi Sirci ne. To nikoli niso bile države. Če bi bile države, se ne bi podrle takoj, ko se je nekdo naslonil nanje. To so bila fantazijska ozemlja, ki so jih po prvi svetovni vojni zarisali Angleži in Francozi. In jim tudi našli vladarje. Tako je ostalo, ozemlja s takšnimi ali drugačnimi absolutnimi vladavinami. Države ne napadejo svojega prebivalstva, ampak ga zaščitijo. Za režim je prebivalstvo vedno potencialni sovražnik. Zato v trenutku krize nikjer nima zaveznikov. Pa kaj ti bom jaz govoril. Saj si ti meni razlagal, kako je razpadla Jugoslavija. Isti šmir.«

Pomislil sem, da je imel inženir iz Ahvaza prav. Zgodba Jugoslavije je prav nemarno podobna zgodbi arabskih držav. Ustvarila jo je druga svetovna vojna, ki je razdejala dva imperija in iz njegovih ostankov sestavila nekaj, kar je hotelo biti država, pa ji nikoli ni uspelo. Veliko prej, preden je bilo to popularno, je poskusila z multikulturalizmom in se je poimenovala Država Slovencev, Srbov in Hrvatov. Hotela je biti država in se štirideset let pred Izraelom spomnila dati državo v ime. Z demokracijo je poskusila postati nacionalna država. Ni se izšlo. Preimenovala se je v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in hitro odkrila, da se lahko obdrži le kot diktatura. Velike konflikte je izrabila za manjše državljanske vojne z veliko žrtvami. Nasprotnike je trpala v zapore in skupna grobišča. Kot socialistična država je odkrila, da mora prebivalstvu zagotoviti dostojno raven blagostanja v zameno za politično pasivnost. Ko je politični sistem zašel v krizo, se je razletel na nacionalistične in verske milice, ki so razkopale vse okoli sebe. Posamezni deli so po prvem navdušenju vsi po vrsti zašli v krizo identitete in ne najdejo svojega mesta pod soncem.

Poceni primerjave se že v drugem koraku maščujejo. Vendar je skušnjava tukaj prevelika. Če Jugoslavijo zamenjamo z Irakom ali Sirijo, dobimo prav neprijetno podobno zgodbo. Še hrana je presenetljivo podobna. Čevapčiči in sarme tukaj, čevapčiči in sarme tam, le da so ovco zamenjali s prašičem. Pa ne povsod. V zadnji veliki državljanski vojni je bilo daleč največ ubitih med muslimani. Ista zgodba. Le da sta Irak in Sirija morala zdržati precej hujše pritiske in sta zdržala dvajset let dlje.

To morda razloži, zakaj Jugoslavija, moja dežela izzveni tako, kot da so jo izvedli v Kairu. Tudi tam so ves čas v dilemi, ali je to briljantna komedija z veliko mrtvimi ali tragedija s smešnim koncem.