Megi gre na dieto je naslov knjige za otroke, ki je izšla pred nekaj leti in je namenjena šest- do dvanajstletnikom. Glavna junakinja je 14-letna Megi, ki se iz brezoblične najstniške gmote preobrazi v preklo, zaradi česar končno postane priljubljena. Z vsakim kilogramom manj postaja bolj samozavestna, z vsakim centimetrom izgubljenega maščevja vse srečnejša. (Bi uganili, da je avtor moški, in to moški, ki je odrasel na havajskih plažah?)

Preudarni starši, ki so svoji punčki namesto Rdeče kapice za lahko noč raje brali o obratnem sorazmerju kilogramov in sreče, so jo ob tem lahko oblekli tudi v majčko s citatom najslavnejšega okostnjaka na svetu, bajno plačane manekenke, ki je vehementno izjavila, ko so ji iz nosa še padali zlepljeni kosmi koke (brez glutena, brez kalorij!): »Noben okus ni tako zadovoljujoč kot zavedanje, da si suha.« Potem je nekoga srečala pamet in je prodajo omenjenih otroških majic prepovedal.

Megi je medtem po vsej verjetnosti zrasla v fašistično mlado žensko, ki dneve preživlja v seštevanju kalorij, ne da bi se zavedala, da bi jo pred samo 50 leti stigmatizirali zaradi njenega videza, ista industrija, ki jo zdaj potiska v motnje hranjenja, pa bi jo pred tedanjo bikini sezono panično polnila s pilulami sladkorja in rastlinskega olja. Namesto tega se Megi zdaj zdi, da ji odsotnost podkožnega maščevja daje pravico do moralne vzvišenosti nad bolj zaobljenimi vrstnicami, ki svoje lakote očitno ne obvladajo in šibkost svojega karakterja manifestirajo z vsakodnevnim prehranjevanjem. Fuj.

Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, kjer nam skušajo preusmeriti pozornost z banalnostmi vseh dimenzij in v tem preobloženem kaosu je težko ujeti zen in videti jasno. Sploh pa lačen(a). Kaj, če tudi za tem vsiljenim diktatom prevlade kosti nad mišicami preži perfidna želja po izstradanju in onemogočanju žensk? Veliki brat me hoče nagačeno z nezabeljeno solato in nezadovoljno s svojim telesom, da bom dneve preživljala v neskončni dirki s tehtnico namesto v konfliktu z njim! Prepovedal mi bo pohane kalamare, da bom prenehala jezikati, pri tem pa me bo prepričeval, da sem na tak način privlačnejša za samce in bolj godna za razplod. Za moje dobro mi bo odtegnil večerjo in me zasmehoval, ko bom z rdečimi lici zahrepenela po koščku čokolade.

Brez skrbi, zagotovo mi bo sočutno otrl znoj, ko bom izčrpana od pomanjkanja kalorij in življenjske volje omedlela v neuspehu, poražena v boju volje proti mesenosti. Takrat bom, pomirjena v njegovem naročju, zazevala in pogoltnila vse puhlice, ki mi jih bo darežljivo serviral.

Brez glutena, brez kalorij.